Če je v SDS kaj radikalnega, je to njena delavnost, vztrajnost in potrpežljivost. Po vsakem porazu se njeni člani vrnejo na teren, delajo naprej in svoje zaupanje vedno znova preverjajo na volitvah. To ni avtokracija. To je demokracija.

Radikalno pa je morda to, da v času digitalizacije v javnem sistemu še vedno zaposlujemo približno 193.000 ljudi, za njihove plače namenjamo več kot devet milijard evrov, postopki pa ostajajo počasni in birokracija vse večja. Državljani kljub tolikšnim izdatkom še vedno prepogosto ne dobijo hitrih, preprostih in digitalno dostopnih storitev.

Radikalno je, da lahko skoraj vsak ustanovi nevladno organizacijo tudi na področju, na katerem nima resnih strokovnih izkušenj, nato pa takšne organizacije pridobivajo pomemben vpliv na javne politike in denar davkoplačevalcev. Civilna družba je pomembna, vendar ne more biti nadomestilo za strokovnost, odgovornost in demokratično legitimnost.

Radikalno je, da se ob pomanjkanju delovne sile ustvarja sistem, v katerem se posamezniku lahko bolj izplača ostati doma kot sprejeti zaposlitev. Takšna politika ne krepi človekovega dostojanstva, ampak lahko ustvarja odvisnost od države in dodatno obremenjuje tiste, ki delajo, plačujejo davke ter ustvarjajo delovna mesta.

Radikalno je tudi, da mladi zaradi visokih davkov, dragih stanovanj in negotovosti odhajajo v tujino, medtem ko država povečuje tekočo porabo in podjetnikom nalaga nove predpise. Namesto vlaganja v znanje, tehnologijo, umetno inteligenco, energetiko in konkurenčnost prepogosto širimo birokracijo.

Radikalno je, da se javni denar namenja projektom brez jasnih meril uspešnosti, da se strokovna vprašanja podrejajo političnim interesom in da se pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru poskuša omejevati legitimno kritiko. Demokracija ne pomeni pravice oblasti do vladanja brez poslušanja drugačnih mnenj.

Radikalno je, da se država zadolžuje za tekočo porabo, medtem ko se zdravstvo, dolgotrajna oskrba, pokojninski sistem, šolstvo in javna uprava ne reformirajo. Takšna politika nagrajuje pasivnost, kaznuje uspeh in mlade prepričuje, da je njihova prihodnost drugje.

Radikalno je bilo morda tudi politično tveganje Gregorja Viranta. Njegova lista je nastala tik pred volitvami leta 2011, potem ko je bil vaš zet minister v prvi Janševi vladi in član strokovnega sveta SDS.