Karma je prasica: Bora Čorba je končal v istem Kliničnem centru kot Kardelj in Josip Broz

V angleščini obstaja rek »karma je prasica«. V različnih oblikah ga imajo vsi jeziki sveta in vedno se zvede na modrost, ki izhaja iz ene prvih izkušenj zavestnega človeškega bitja sploh: vse v življenju se vrača, vse v življenju se plača. V srbščini bi se na primer reklo »karma je sranje«. Bora Čorba se je to naučil na težji način: 35 let pozneje je umiritev svojega divjega življenja dočakal prav v Sloveniji, v deželi, ki jo je kot mlad tako mladostniško strastno in globoko sovražil. »Radi bi se odcepili, dunajski kočijaži, / pa naj se odcepijo, kaj pa bomo z njimi?« Kaj mu bo v resnici odcepljena Slovenija?! Morda za to, da tam obdan z ljubeznijo pričaka mirno starost? »Pa veselo jodlajte in plešite šoto, / od vas ne potrebujem ničesar v življenju.« Ne potrebuje nič slovenskega v življenju? Kaj res?! Razen morda neke odcepljene Slovenke s stanovanjem v odcepljeni Ljubljani in odcepljen slovenski zdravstveni sistem? »Dali vam bomo Kardelja, to je vaš rod, / dali vam bomo Krško in Josipa Broza!« se je tako razbrzdano zafrkaval mladi Bora Čorba in v veličastnem finalu 35 let pozneje končal točno v tistem Kliničnem centru v Ljubljani, v katerem sta končala Kardelj in Josip Broz. A to še ni najhuje, kar se je mlademu Bori zgodilo: najhuje je to, da ga v vseh teh zadnjih njegovih slovenskih desetih letih – v katerih se niti enkrat ni pokesal in opravičil zaradi »planincev, smučarjev in ostalega sranja« iz mladosti – nihče v Ljubljani niti enkrat ni grdo pogledal, nihče niti enkrat ni pisal o »srbskih svinjskih pastirjih« in jim sporočil, kaj jaz vem, »dali vam bomo Luko Dončića, to je vaš rod, / dali vam bomo Boro Čorbo in Josipa Broza«.

Dnevnik