Med zgodbami o izbrisanih že enaindvajset let izstopa primer Milana Aksentijevića, upokojenega generala nekdanje JLA. Skupaj z ženo živi v družinski hiši na Golniku, kjer nas je kljub nepričakovanemu obisku sproščeno sprejel, vsaj zdelo se je tako, povsem odprto, v mešanici slovenščine in srbščine, pri čemer se je izgovoril na službovanje v JLA, kjer so govorili le srbsko.

Spregovoril o življenjskih izkušnjah, o izgubi pravice do stalnega bivališča, o odrekanju pravice do državljanstva zaradi obtožbe, da je delal proti Sloveniji, in izgubi slovenske pokojnine. Ker je kaznovan, je upravičen le do pokojnine v Srbiji, in sicer v višini 600 evrov, čeprav je bil skoraj vse življenje zaposlen le v Sloveniji. Njegova vloga, da se mu vendarle dodeli slovensko državljanstvo, pa naj bi bila odložena v predal ministrstva za notranje zadeve že četrto leto.

»Čakam, a ga ne dobim. Zakaj? Verjetno nihče od politikov noče prevzeti odgovornosti, da mi podeli državljanstvo. To ni hrabro, temveč kukavičje.« Aksentijević je povedal, da je edini evropski poslanec, ki je bil kaznovan za to, kar je povedal v parlamentu: »Bil sem tudi edini opozicijski poslanec, s čimer je bilo dano jamstvo, da imamo demokratični parlament. Bil sem temelj demokracije, saj sem z nasprotovanjem dal legitimnost parlamentu.« Danes resignirano ugotavlja, da v Slovenji ni niti enega politika, ki bi si upal reči, kaj sem naredil dobrega in kaj tako slabega.

V TISKANI IZDAJI VEČ O AKSENTIJEVIĆEM MNENJU O ODŠKODNINI; KAKO SI PREDSTAVLJA REŠITEV PROBLEMA IZBRISANIH; PRINAŠAMO TUDI IZKUŠNJE DRUGIH, KI SO SE ZNAŠLI NA SEZNAMU IZBRISANIH.