Sivolasemu možu s prav takim barvnim odtenkom brk se je zareklo: »V celotnem postopku je bila njegova največja napaka, da je prehitro sprejel odstop Komisije za preprečevanje korupcije.« Ciril Ribičič je dobro vedel, o čem govori. Zamera Borutu Pahorju je preprosto bila, da ni poslušal in sprejel lanske igre stricev iz ozadja. Zato je zadnji zaplet z imenovanjem Borisa Štefaneca kot novega predsednika senata KPK pravzaprav zgodba o zaroti proti predsedniku republike.

Zaroto bolj ali manj dokazujejo izjave in dejanja vpletenih ter zaporedje dogodkov, ki ni naključno. Seveda je vse skupaj težko dokazljivo. Petčlanska izbirna komisija je za seboj uničila zvočne posnetke in magnetograme. Ostali naj bi samo vsebinsko zelo okleščeni zapisniki. Z zapisniki pa vemo, kako je – napisani so po meri zarotnikov. Lahko rečemo, da so snovalci in usmerjevalci te hudodelske združbe zakriti, tisti, ki so bili javno izpostavljeni, so znani z imeni in priimki, časovni okvir je prav tako znan, uganki ostajata samo še (neznan) kraj in (neznan) komunikacijski način. To za slovenske organe pregona in pravosodje ne bi smelo pomeniti prevelikega problema, to kaže praksa iz afere Patria. Ampak lepo po vrsti.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O DIRIGIRANEM ODSTOPU KPK; O STARIH KOMUNISTIČNIH TRIKIH V BRAN KPK; O URESNIČENIH NAPOVEDIH ŽVIŽGAČA S TOŽILSTVA; O MANIPULACIJI S PAHORJEM; JE ŠTEFANEC LAGAL?