Še v tako imenovanem času kislih kumaric nam škandali niso prihranjeni. To se res ni zgodilo prvič, saj se je pred leti v takem času že prisluškovalo pogovorom med sedanjim (in tedanjim) vodjo slovenske opozicije ter predsednikom vlade ene od sosednjih držav. Ali pa se je eden izmed znanih slovenskih politikov (tedaj poslanec v slovenskem DZ) med prerivanjem s hrvaško policijo opotekel in omahnil na menda nikogaršnjem, zagotovo pa najbolj spornem ozemlju, kar se jih je bilo nabralo v petindvajsetletnih pregovarjanjih  in dogovarjanjih o slovensko-hrvaški kopenski in morski meji. In še in še bi lahko naštevali – celo gole hrvaške zadnjice so bile pokazane, kadar se je zazdelo, da bi bilo to potrebno ali vsaj nazorno.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike več o pomislekih o primernosti Jerneja Sekolca za položaj arbitra; zakaj je arbitražna afera za Slovenijo blamaža brez primere; zakaj je potrebna celovita analiza ravnanja vseh teh pekov v slovenskem zunanjem ministrstvu, povezanih s to konkretno zadevo; kako je z Erjavčevim prihodom na MZZ država začela toniti v območju nezanimive, monotone irelevantnosti.