Gregor Virant je namreč kot nekdanji minister za javno upravo v Janševi vladi kljub razsodbi upravnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonita razporeditev prizadetih delavcev na nižja delovna mesta ter s tem povezana znatno manjša plača, še naprej nedopustno in nemarno odlagal rešitev in izplačilo pravične odškodnine. Njegova krivda je toliko večja, ker je bil kot nekdanji minister za javno upravo pravzaprav edina in odločilna oseba, ki bi lahko po dolgih letih vendarle pomagala najbolj prizadetim.

 

Virant ravnal togo, vzvišeno in birokratsko

Prizadeti delavci so se znašli na Bandljevem seznamu samo zato, ker so bili v času Bajukove vlade leta 2000 imenovani na mesta državnih sekretarjev in podsekretarjev. Ko je prišlo do ponovne zamenjave z Drnovškovo vlado 1. decembra 2000, so bili nemudoma prerazporejeni na nižja delovna mesta, vsi tisti, ki so ostali zaposleni na ministrstvih, pa so kar šest let zapovrstjo prejemali precej nižjo plačo; pri vsaki izmed 70 plač so bili nekateri oškodovani za okoli 90 tisoč tolarjev bruto mesečno.

 

Po navedbah najbolj prizadetih so bili ob zamenjavi vlade tudi šikanirani, brez možnosti za izpopolnjevanje in napredovanje, prejemali so izobrazbi in izkušnjam neustrezne naloge, v svojem delovnem okolju so bili in so ponekod še vedno tudi negativno zaznamovani. 

 

Zaradi nezakonito odpravljenih odločb o imenovanjih ter obnove postopkov za zaposlitve na nižjih delovnih mestih, so se vsi delavci z Bandljevega seznama pritožili na upravnem sodišču. To je leta 2003 razsodilo, da je bila odprava odločb nezakonita. Čeprav je prva sodba postala pravnomočna že isto leto, preostale pa po pritožbi na vrhovno sodišče leta 2004, se tedanja vlada, torej dejansko tista, ki je nezakonito odpravila odločbe, sploh ni odzvala ter se še naprej obnašala tako, kot da sploh ni bilo pravnomočnih sodb. 

 

Prizadeti delavci so povsem upravičeno upali, da bo storjeno krivico popravila nova vlada, ki je prevzela oblast leta 2004. Za ureditev položaja je bil postavljen Gregor Virant, minister za javno upravo, ki mu sploh ni bilo naloženo veliko dela. Povsem dovolj bi bilo, če bi takrat le izdal nalog svoji strokovni službi, da uresniči sodbo upravnega sodišča.

 

Na podlagi sodbe bi država lahko izplačala pravično razliko v plači za delavce s seznama za približno šest let, vključno s prispevki. S tem bi bil odpravljen materialni del škode prizadetih delavcev, izboljšala bi se jim tudi pokojninska osnova. Delavci sploh niso uveljavljali nematerialne škode, ki v štirih letih zelo slabega ravnanja s strani predpostavljenih z nekaterimi delavci s seznama sploh ni bila zanemarljiva.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI