Sodni senat okrožnega sodišča v Ljubljani je zavrnil zahtevo za preiskavo ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva zoper odgovornega urednika tednika Reporter Silvestra Šurle, ki naj bi razžalil ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Vsi stroški kazenskega postopka, ki ga je na zahtevo Jankovića začela ljubljanska okrožna državna tožilka Karmen Erčulj, bodo bremenili državni proračun.

Zapis v uredniškem uvodniku z naslovom Združba nedotakljivih, ki je bil objavljen 21. junija 2010 in v katerem naj bi odgovorni urednik Šurla razžalil ljubljanskega župana, po mnenju sodnega senata ni bil žaljiv. Zapisi, da Slovenija postaja vedno bolj mafijska država, da je Zoran Janković prvi na seznamu nedotakljivih, da je zaščiten kot kočevski medved, da se oholo obnaša, da je podoben velikemu oranžnemu dvoličnežu Gregorju Golobiču in da kot Golobič sklepa dobičkonosne zasebne posle pod mizo, obenem pa je na sumljiv način reševal Golobičev poslovni imperij, so sicer po mnenju sodnega senata res ostri in morda celo grobi do ravnanja ljubljanskega župana, toda obenem gre za avtorjevo stališče do domnevnih spornih ravnanj župana, ne pa za zasmehovanje ali sramotitev župana kot posameznika.

Za senat je bilo pomembno tudi to, da v tem primeru ni šlo za članek, v katerem naj bi se zaradi seznanjanja in obveščanja javnosti le citiralo dejstva, temveč za politični komentar političnega dogajanja, to pa je povprečnemu bralcu revije Reporter kot tudi katerekoli druge politične revije znano. »Bilo bi v nasprotju s svobodo izražanja, da bi od novinarjev zahtevali zgolj objektivno navajanje dejstev ali (ne)posredno zaznanih okoliščin brez prostora za lastno interpretacijo in povezovanje slednjih v širši družbeni kontekst, in ocenili, da sme slednje samodejno napraviti le bralec sam,« je v obrazložitvi zapisal senat. Naprej se je senat tudi strinjal z Deanom Gončinom, odvetnikom odgovornega urednika Šurle, ko je ta smiselno poudaril stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe U-I-226/95. V njej je bilo navedeno, »da je treba v interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so predmet političnega odločanja, vzeti v zakup tudi ostrino, grobost, in pretiranost posameznih izraženih mnenj.«

Po mnenju senata je urednik Šurla svoje kritično stališče do ravnanja Zorana Jankovića kot župana Ljubljane utemeljil s takrat javno objavljenimi informacijami glede nakupa in prodaje travnika ob severni ljubljanski obvoznici oziroma nepremičninskih poslov sinov ljubljanskega župana po ciprskih podjetjih. Pred objavo članka so bile javno že znane tudi informacije o tem, da se je župan Janković srečal s Katarino Kresal, tedanjo ministrico za notranje zadeve, na skupnem kosilu v centru Ljubljane, kot tudi informacije o vložitvi kazenskih ovadb zoper Jankovića zaradi suma zlorabe položaja predsednika uprave Mercatorja; pa informacije o domnevnih nepravilnostih pri finančno-poslovnih odnosih med graditeljem Stožic ter podjetjema Zorana Jankovića in njegovega sina.

Senat je ugotovil, da so meje sprejemljive kritike ravnanj politika, to župan Zoran Janković nedvomno je, bistveno širše, kot bi bile v primeru posameznika, ki se ne udejstvuje javno: »Z vstopom v politični prostor postane namreč vedoma in neizogibno vsako ravnanje in vsaka beseda predmet podrobnega preiskovanja tako novinarjev kot javnosti na splošno, politik pa mora posledično izkazovati višjo raven tolerance na kritično vrednotenje svojega vedenja oziroma ravnanja.«