Ko je šla sredi oktobra šestindvajseterica »prepoznavnih posameznikov iz slovenskega javnega življenja«, kot so jih označili mediji, na ljubljanski Magistrat pozivat Zorana Jankovića, naj gre na državnozborske volitve in skuša zmagati za prevzem vlade, je vse skupaj delovalo tragikomično. Zadeve zdaj, po Jankovićevi volilni zmagi, niso več komične, pač pa le še tragične.

 

Osrednja figura, pobudnik tega bizarnega poziva je bil Milan Kučan, nekdanji predsednik države, skoraj desetletje že formalni upokojenec. Malokdo je tedaj verjel, da lahko Janković s pomočjo partijskih tovarišev v dveh mesecih ustanovi stranko in jo povede do volilne zmage, še posebno ker se ga držijo koruptivno-klientelistične zgodbe iz časa vodenja Electe, Mercatorja in zdaj ljubljanske mestne občine. Tudi on je le mesec dni pred tem zatrjeval, da »ni šans«, da bi šel na volitve in skušal postati mandatar. Toda prav besede in dejanja Kučana in predsednika zveze borcev Janeza Stanovnika so bile tiste, ki so Jankoviću na koncu zagotovile tesno volilno zmago.

 

Slovenijo obvladujejo omrežja, ki koreninijo v totalitarnem komunističnem režimu, in tako kot Janković ne more iz svoje mešetarske avtokratske kože, komunistični način razmišljanja ne more iz Kučana.

 

Operacija odstranitev Pahorja

 

Kučan je bil s svojo privilegirano kamarilo pri izročitvi slovenske levice v roke Jankovića izredno uspešen, verjetno celo bolj, kot je pričakoval. Za zmago nad Janezom Janšo in njegovo SDS na volitvah nobena žrtev ni bila prevelika, niti izničenje LDS in Zares in zdesetkanje SD Boruta Pahorja. Slednji je bil tisti, ki bi lahko po padcu svoje vlade sredi septembra še edini na levici preprečil Jankovićevo prevlado. Treba se ga je bilo znebiti na kakršenkoli način.

 

Najprej je skušal Kučan doseči, da bi Pahor sam sprevidel, da ne pomeni nič in da levica z njim na čelu ne more premagati Janše. Kučan je celo sam priznal v intervjuju za Večer konec oktobra, da je predlagal srečanje s Pahorjem, na katerem mu je nato »izrazil dvom o pravilnosti odločitve, da po velikem nezaupanju, ki ga je doživel …«, on popelje stranko na volitve, in to z ambicijo, da kandidira tudi za predsednika vlade. Kot je Kučan tedaj povedal Pahorju, je to napaka, ki volivce ne bo zvabila na volišča.

 

Pahor se ni hotel umakniti, zato se je Kučan, kot je pojasnil v intervjuju, priključil predlogu za Jankovićev nastop na državnih volitvah »mimo stranke, za katero je doslej glasoval na vseh volitvah«. Vseeno je bilo težko volivce prepričati, zakaj bi nekdanji šef partije, ki je desetletja prisegal na brezrazredno družbo, na volitvah podprl turbokapitalista Jankovića, enega najbolj premožnih Slovencev.

 

V redko videni dvoličnosti je svojega paradnega konja začel prikazovati kot nekoga, ki je pokazal »veliko mero socialne občutljivosti, občutljivost za dostojanstvo človeka.« Jankovića je izpostavil za logično izbiro v času, ko potrebujemo pragmatično vlado, ki se bo osredinila na nekaj ključnih problemov in jih učinkovito reševala, njegov kandidat naj bi se pri učinkovitosti že izkazal.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI