Bolj ko se bliža ura odhoda upokojenega nadškofa Alojzija Urana iz Slovenije, bolj postaja jasno, da glavni razlog ukrepov, ki jih je sprejela Kongregacija za škofe v Vatikanu, ki jo vodi Rodetov prijatelj, kardinal Marc Ouellet, ne temelji na očitkih Uranu o domnevnem očetovstvu ali njegovi krivdi za finančni polom mariborske škofije, temveč na osebnih zamerah. Ob tem se največkrat omenja ime kardinala dr. Franca Rodeta.

Čeprav naj bi prav kardinal Rode prvi uradno čestital Uranu ob njegovi izvolitvi za nadškofa leta 2004, je takrat za slovensko televizijo na vprašanje, ali je Sveti sedež upošteval njegov predlog, kdo naj bi bil njegov naslednik, odvrnil, da se njegov predlog ni natančno uresničil. Glavni razlog za osebne zamere prav zagotovo ni v tem, da Sveti sedež ni upošteval Rodetovega predloga, temveč so pravi razlogi povsem posvetne narave.

Kot je bilo doslej že večkrat omenjeno v javnosti, se je kardinal Rode po upokojitvi želel vrniti v domovino, za njegovo bivanje pa naj bi bilo poskrbljeno v nekdanjem škofijskem dvorcu v Goričanah pri Medvodah, vrnjenem Cerkvi v denacionalizacijskem postopku. Dvorec so začeli obnavljati in ga tudi obnovili v skladu z željami kardinala Rodeta, a kaj ko naj bi Rodetovi vselitvi odločno nasprotoval nadškof Uran.

Zamere do Urana so postale toliko večje, ker si je po seriji člankov, v katerih se je njegovo ime začelo omenjati v zvezi s škandalom reda Kristusovih legionarjev (obtožbe o kopičenju bogastva in spolnimi zlorabami), papež Benedikt XVI. pa mu domnevno prav zaradi tega ni podaljšal imenovanja za prefekta, toliko bolj želel vrnitve v domovino, a pod pogojem, da se poskrbi za rezidenco, njegovemu nazivu primerno. Temu je seveda ustrezal le obnovljeni škofijski dvorec.

Kdo je glavni pobudnik poročila, na podlagi katerega se je začel postopek zamenjave Urana in kaznovanja, še vedno ni mogoče izvedeti. Zaradi preusmerjanja pozornosti je bil med glavne pobudnike uvrščen nekdanji apostolski nuncij Santos Abril y Castelló, saj naj bi se postopek zamenjave začel v njegovem mandatu, poleg tega naj bi bil Castelló član rimske kongregacije za škofe, od koder je prišla dokončna odločitev. Vprašanje je, ali to drži, kajti nekdanjemu papežu Janezu Pavlu II. Je prav Castelló predlagal Uranovo imenovanje, poleg tega je bilo poročilo za Uranov »odstrel« vendarle v glavnini pripravljeno v času novega papeškega nuncija Juliusza Janusza, ki naj bi prijateljeval s kardinalom Rodetom.

Ob vsem tem velja še opozoriti na prijateljevanje kardinala Rodeta s sedanjim prefektom Kongregacije za škofe v Rimu, kardinalom Marcom Ouelletom; oba sta aktivno vključena v eminentno Združenje za beatifikacijo in kanonizacijo habsburške cesarice in madžarske kraljice Cite. Morda so tudi to le govorice? Kaj hočemo, živimo v času, v katerem kaj veljajo le domneve, posamezni cerkveni dostojanstveniki pa niti potem, ko nadškof Uran javno pove, »da se je pripravljen z vsakomer, ki bi trdil, da je njegov potomec, soočiti«, trdijo, da to še vedno »ni dovolj jasna informacija«.