Prejšnji teden smo v Reporterju pisali o skrivnostni večerji na Bledu, na kateri sta se srečala minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič in znani slovenski podjetnik Janez Škrabec. Predstavili smo tudi dejstva, ki jih bomo le na kratko obnovili: o večerji na Bledu, ki sta se je udeležila tako Škrabec kot Bogovič, smo dobili več informacij, ki smo jih želeli preveriti neposredno pri donedavnem ministru za kmetijstvo in okolje. Ker je šlo za srečanje med ministrom in znanim podjetnikom, bi lahko prišel v poštev princip konflikta interesov. Na ministrstvo smo večkrat naslovili zelo natančna vprašanja: za kakšen tip srečanja oziroma večerje je šlo in kakšen je bil namen te večerje. Jasno smo tudi vprašali, ali je bil v igri tudi kakšen posel med ministrstvom in podjetjem Riko, ki mu načeljuje Škrabec. Vprašanja smo prvič poslali 4. decembra na elektronski naslov ministrove piarovske službe in treh piarovcev. V zakonsko določenih sedmih dneh odgovorov nismo dobili, zato smo ta vprašanja ponovno poslali 13. decembra. Telefonsko smo sicer dobili potrditev, da so vprašanja prišla »na cilj«, a odgovorov kljub temu nismo prejeli. Vprašanja smo še zadnjič poslali na že omenjene naslovnike 17. decembra. A tudi takrat nismo prejeli odgovorov. Zato smo se prejšnji teden odločili objaviti zgodbo in odgovore od ministra zahtevati po informacijski pooblaščenki.

Naposled je naš trud obrodil sadove ... v torek, 26. februarja, smo prejeli tako želene odgovore. In to skoraj tri mesece potem, ko smo ministru prvič poslali vprašanja in se je začelo naše dolgo čakanje. Ampak spet so nas odgovori zelo presenetili. Minister Bogovič se je namreč opravičeval, da vprašanj doslej sploh ni videl in zanje tako ni vedel. Zapisal je, da sprejema objektivno odgovornost in da se nam opravičuje, a da je vprašanja prvič videl šele 25. februarja. Temu ministrovemu odgovoru le težko verjamemo in bi ga prej označili za izrazito sprenevedanje, predvsem pa za zvračanje odgovornosti na podrejene. Sprašujemo se, ali je mogoče, da piarovska služba ne bi predala naših vprašanj ministru. Navsezadnje gre za resno institucijo (tako vsaj domnevamo), kakršno bi moralo biti ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO), in ne za kako vaško združenje, kjer delujejo amaterji (z vsem spoštovanjem do teh združenj). Lahko bi celo verjeli, da je služba za stike z javnostjo naša vprašanja spregledala, če bi vprašanja poslali le enkrat. Ampak tudi to ne drži. Vprašanja smo poslali trikrat, poslali smo jih na štiri različne naslove in telefonsko preverili, ali so jih naslovniki prejeli. V enem od telefonskih pogovorov smo tudi omenili, da bomo prisiljeni vložiti pritožbo na informacijsko pooblaščenko, če odgovorov ne bomo dobili. Zato težko verjamemo, da piarovska služba naših vprašanj ni dala ministru. Bogovič pa se sklicuje pav na to: »Izkazalo se je, da mi Služba za odnose z javnostmi ministrstva za kmetijstvo in okolje omenjenih vprašanj ni niti posredovala, niti me z njimi ni seznanila.« Nato se naši reviji iskreno opraviči.

Ob vsem tem lahko naredimo le dva sklepa: če drži to, kar je minister zapisal, pomeni, da imamo v Sloveniji skrajno neorganizirane javne službe, ki delujejo na nivoju diletantstva. Iskreno pa takim ministrovim izgovorom težko verjamemo. Bolj se nam zdi verjetna druga možnost, da se minister Bogovič v svojem odgovoru zelo spreneveda in se nam laže. Če JE ta domneva pravilna, je celotna zadeva še hujša kot dejstvo, da skoraj tri mesece nismo prejeli nobenega odgovora. Predvsem ker gre za visokega javnega funkcionarja, pri katerem bi morala vsaka laž pomeniti konec aktivne politične kariere. Bogovič pa bo v kratkem kandidiral za predsednika SLS.

Če velja naša hipoteza o ministrovem sprenevedanju, se moramo vprašati, zakaj tako očitno vali krivdo na zaposlene na ministrstvu in zakaj nam jasno ne navede razlogov za skoraj trimesečni molk. V svojem dopisu sicer pravi, da prevzema objektivno odgovornost, to pa je spet svojevrsten larifari. Objektivna odgovornost v tem kontekstu pomeni tole: žal mi je, a nisem jaz kriv. Tako ravnanje ministra RS je dokaz za njegovo raven spoštovanja zaposlenih na MKO. Ministru se je zapisalo še nekaj: čudi ga, da pred objavo članka ni bila opravljena še ena preverba okoliščin, o katerih smo pisali. Morda kar pri njem osebno. Ta ministrova cvetka je že na nivoju sarkazma. Morda res nismo bili dovolj jasni: vprašanja smo poslali trikrat (ne enkrat, ne dvakrat, ampak trikrat) na uradni naslov, kamor novinarji pošiljajo svoja vprašanja. A ni to dovolj? Očitno ne! Ker smo dovolj previdni, smo službo za stike z javnostjo tudi poklicali in preverili, ali so vse dobili. A ni to dovolj? Očitno ne! Tudi tokrat smo bili dovolj previdni in opozorili uslužbence, da se bomo pač obrnili na urad informacijske pooblaščenke. Glej ga zlomka, šele takrat so se na ministrstvu našla vprašanja. Kakšen splet okoliščin!

P. S.: Glede večerje pa je Bogovič odgovoril, da ni šlo za poskuse pritiskov podjetnika Škrabca in lobiranje. Na večerji je bilo po njegovih besedah več kot 15 ljudi, zato da si ne dela utvar, da bi ta večerja ostala skrita za javnost. Hkrati je še dejal, da srečanje ni izpolnjevalo zahtev za prijavo komisiji za preprečevanje korupcije. Vprašanje, ki se nam ob teh besedah porodi, je logično: če je bilo vse tako transparentno, zakaj smo morali na odgovor čakati skoraj tri mesece?