Parnik Titanik je odplul na svojo prvo, edino in zadnjo pot 10. aprila 1912, se istega dne ustavil v francoskem Cherbourgu, vkrcal potnike s celine, odplul v Queenstown na Irskem in nato 11. aprila odplul proti Ameriki. Potonil je 15. aprila 1912 ob 2.20 ponoči, skupaj s 1503 potniki na 41°43'32” z. g. d. in 49°56'49” s. g. š. , okoli 645 kilometrov od novofunlandske obale, kjer je na globini 4000 metrov še danes.

Za Titanik velja, da vsako novo razkritje dejstev le še okrepi dvom o tem, da je ta veličastna čezoceanka, ki je merila zavidanja vrednih 269 metrov (skoraj štiri ljubljanske nebotičnike!) in tehtala 46.328 ton, potonila zaradi prevelike hitrosti med trkom z ledeno gmoto. Takšen je bil vsaj uradni sklep komisije, ki je dobro leto raziskovala vzroke tragedije in zaslišala sto prič (med njimi nobenega preživelega iz tretjega potovalnega razreda). Po letu 1985, ko so prvič odkrili razbitine in po sedmih odpravah opravili nove analize, so se dvomi o nenavadnih naključjih in ozadjih te nesreče le še okrepili.

Vaba za potnike vseh slojev

Veličastna ladja je polnila naslovnice še pred »deviško vožnjo«. Ponujala je vse, kar si je razvajeni potnik takrat lahko zaželel: bazen, telovadnico, turško kopel, temno sobo za fotografiranje, knjižnico … Imela je štiri električna dvigala, tri v prvem in enega v drugem razredu. Ker je bilo vkrcanje na Titanik stvar ugleda, med potniki ni manjkalo zvezdnikov in največjih bogatašev tistega časa. 19 najbogatejših in najvplivnejših potnikov je vozovnice dobilo celo brezplačno!

V drugem razredu (ki bi se lahko primerjal s prvim razredom na večini ladij) so potovali služabniki potnikov iz prvega razreda, turisti, novinarji, največ vkrcanih pa je bilo v tretjem razredu – več kot 700. Potniki tretjega razreda so v času velikih migracij v ZDA prinašali čezoceankam največ dobička, in tudi tretji razred je bil za tiste čase izjemno konforten. Uradno je bila ladja registrirana kot Britanski kraljevi poštni parnik, prevažala je več tisoč pisem in paketov in že na prvi vožnji tekmovala za modri trak Atlantika.

Zgodba Mance Karun

Leta 1912 se je Franc Karun iz Milj pri Kamniku vrnil iz Amerike po svojo petletno hčer Manco, ki sta jo z ženo leta 1907 pustila doma. Takrat je bila stara komaj pet mesecev. Z Manco in svakom Janezom Markunom iz Srednje Bele so se na Titanik vkrcali 10. aprila v Cherbourgu. Svak je šel v Ameriko, da bi odplačal dolg, potem ko je kupil kmetijo. Doma je pustil ženo in pet otrok. Ko je v kabinah in na krovu nastala velika panika in se je ladja začela nagibati, sta Franc in Janez spila vsak pol litra močne pijače, »da bi bila smrt lažja«.

Neki mornar je Francu iz rok iztrgal otroka in ga odnesel v čoln. Franc si je pripel rešilni pas in skočil v morje. »Janez, skoči vendar dol,« je še zaklical svaku, ki se je krčevito oprijemal ograje. »Franc, ne upam,« so bile njegove zadnje besede, in nikoli več ga niso videli. Franc je odplaval za čolnom, v katerem je bila Manca. Nenadoma je čoln obstal in neki možak mu je pomagal vanj. Bil je strežnik z ladje, ki mu je Karun večkrat dal napitnino. »Verjetno se še nobena napitnina ni tako obrestovala,« je kasneje pripovedoval. Vkrcali so jih na Carpatio.

Manca je več tednov po nesreči blodila in s sebe trgala obleko. Oče Karun je umrl leta 1934, ne da bi od družbe White Star Line dočakal kakšno odškodnino. Zgodbo je po pripovedovanju takrat šestdesetletne Mance Korun, poročene Juvan, umrle leta 1971, objavil Nedeljski dnevnik leta 1967.

VEČ V TISKANI IZDAJI