Slovenija je dobesedno na kolenih. Iz leta v leto je samo še slabše. Mladi trumoma bežijo iz države, ki je tik pred bankrotom. Perspektive ni in marsikomu ne preostane drugega, kot da se odpravi s trebuhom za kruhom. Po dobrih dveh desetletjih samostojne države nam iz ospredja in ozadja vladajo strukture iz bivšega režima s šefom centralnega komiteja zveze komunistov Milanom Kučanom na čelu. Opozicija je na kolenih in nemočna, kot še ni bila nikoli, prejšnji teden pa so obglavili še vrh Slovenske katoliške cerkve, največje civilnodružbene organizacije, ki je preživela komunizem, na koncu pa je tudi ona, največ po svoji krivdi, nasedla na čereh tranzicije.

 

Treba se bo upreti Bruslju, hujska domačijski ekonomist sprevrženega nacionalnega interesa Jože Mencinger. Sloveniji res ni pomoči. Tisti, ki so nas pripeljali na rob, nas bodo zdaj pahnili v prepad, še pred tem pa si bodo napolnili žepe. Take priložnosti, kot je sedaj, še dolgo ne bo. Prvi nadzornik Slovenske odškodninske družbe ni po naključju minuli teden postal Jankovićev Samo Lozej, ki je pred desetimi leti pustil svoje prstne odtise v aferi propadle SIB banke. Ko se prodaja, če se že mora, državna podjetja, kot je Telekom Slovenije, morajo pravi ljudje poleg držati vrečo. »Naši« so tudi vedno zraven, ko se v državnih bankah odpisujejo slaba posojila ali prenašajo terjatve na slabo banko. Kdaj, če ne zdaj, ko je vse na dosegu roke in je nad nami samo še nebo, bo Zoran Janković dokončal nasedle Stožice. Podjetje Grep je že prevzel neki slamnati taksist, zdaj mora v tisto luknjo brez dna steči še denarni tok, iz NLB kakopak. Gašpar Gašpar Mišič pa bo predsednik uprave Luke Koper.

 

Milan Kučan tudi to poletje križari na jahti s tajkuni po Dalmaciji. Na Lastovu je v gosteh pri Jožetu Mermalu (BTC), tistemu redkemu tajkunu, ki je olastninil podjetje in preživel. Tistemu Mermalu, ki je v znameniti procesiji jeseni 2011 prišel na Magistrat prosit Zorana Jankovića, da kandidira s Pozitivno Slovenijo za mandatarja. Pred vročo politično jesenjo se je treba spočiti. Ko bodo napadli Bruselj in v ta namen tudi tokrat uporabili vstajniško gibanje, to novo Kučanovo religijo, iz katerega že nastaja nova stranka, še ena nova politična transmisija njegovega klana. Končni cilj je spet demokratični socializem, ki ga bo vpeljal kdo drug kot Kardeljev vnuk Igor Šoltes. To je že februarja lani na metinem čaju v kavarni Zvezda določil politični boter Milan Kučan.

 

A tako kot v socialistični Jugoslaviji ni nastopila era komunizma, ko naj bi se cedila med in mleko, tudi v samostojni Sloveniji ne bo demokratičnega socializma. Jugoslavija je prej razpadla in bankrotirala, Slovenija, ta »zgodba o uspehu«, pa je tik pred tem. Da bomo spet vsi enaki v revščini, seveda eni bolj kot drugi, kot je vedno bilo, kot v Orwellovi Živalski farmi, ko so bile vse živali enakopravne, vendar so bile nekatere enakopravnejše od drugih. Milan Kučan bo še naprej prejemal privilegirano pokojnino, se zdravil pri zasebnikih v tujini in jadral s tajkuni, srednji sloj, tisti najbolj produktivni del družbe, pa bo iz dneva v dan bolj reven kot cerkvene miši. A volivci imajo vedno prav, tudi če ne, saj kot telički na vsakih volitvah gredo prostovoljno v klavnico.

 

Kučanova barka pa ob vsem tem nemoteno pluje naprej. Političnega sovražnika številka ena Janeza Janšo so že obsodili na prvi stopnji, njihov cilj pa je pravnomočna obsodilna sodba, da šef opozicije, tako kot v Ukrajini Julija Timošenko, odide v zapor. Po izsiljenem odstopu nadškofov Antona Stresa in Marjana Turnška je paralizirana tudi Katoliška cerkev, politični sovražnik številka dva, da jo bo sedaj vlada Bratuškove lahko še bolj finančno stisnila v kot. A bolj kot novi papež Frančišek, ki je vse bolj znan po tem, da hitreje govori, kot misli, so vrh Slovenske cerkve obglavili domači cerkveni lobiji. Tista mavrično pisana druščina (t. i. nevidna moč, frančiškanski pater, rimski jezuit, bratov brat, škofovski odvisnik …), ki je zaradi včasih že bolestnih ambicij in osebnih zamer že več kot leto spletkarila po Vatikanu in jo je kmalu po nastopu funkcije uslišal novi papež. Kakšno vlogo je pri tem imel kardinal Franc Rode in ali bi lahko obglavljenje preprečil, ostaja skrivnost. Glavna tarča domačih cerkvenih lobijev je bil ljubljanski nadškof Stres, ki si je lansko jesen dal organizirati praznovanje rojstnega dne v neki vili na Bledu, pa očitno tudi to ni pomagalo, da bi še naprej ostal na položaju.

 

Edina grožnja Kučanovi nomenklaturi tako ostaja le še EU. A čas se hitro izteka in tudi na sedežih Evropske komisije v Bruslju in Evropske centralne banke v Frankfurtu bodo imeli nategovanja in zavajanja (ena od zadev so zapleti pri prenosu bančnih terjatev na slabo banko) najbrž kmalu dovolj. Nato bo v državo prišla prisilna uprava, ki sliši na ime trojka. Zato že zdaj mencingerjanski pozivi, da bi se vlada morala upreti Bruslju.