»Po mojem mnenju je napačno stranko, ki ima to ime, enačiti s socialdemokracijo. Ima velik potencial, nima pa socialdemokracije v lasti,« je povedal Kučan v Odmevih in začel negativno kampanjo zoper SD pod zastavo, da je treba »Slovenijo iztrgati iz primeža strankarskih izigravanj in blokad«. Pahorjevi stranki je treba odvzeti avreolo socialdemokratskosti. 

 

Kriza socialdemokracije

Socialdemokracija, to je tisto najbolj vredno, kar (še) ima in s čimer se potrjuje v evropski politiki oziroma Evropskem parlamentu. A evropska socialdemokracija se v krizi ni znašla, le še v redkih državah EU ji uspe prepričati volivce, kar je na svoj način v slovenskih težkih ekonomskih razmerah izrabil nekdanji partijski šef.

 

Čeprav je bil Kučan v Sloveniji prav v vrhu postkomunistične politike, Kučan ni bil nikoli vključen v evropsko razpravo iskanja odgovorov na dileme socialdemokratske »tretje poti« oziroma novega laburizma. Ko je Pahorjev voz povsem skrenil s poti, se je v teh dneh boter levega trojčka znesel nad njim, zajahal levičarski populizem in vajeti izročil ljubljanskemu županu.

 

Ni dovolj, da so Pahorjevi SD oziroma levemu trojčku »tovariši« ob bok postavili alternativno ekipo, ki jih bo do konca sesula. Kučan se je, kot je povedal v pogovoru za Večer po izglasovani nezaupnici, na svojo željo srečal s premierjem Pahorjem. »Izrazil sem svoj dvom o pravilnosti odločitve, da po velikem nezaupanju, ki ga je doživel ne samo v parlamentu, ampak tudi v javnosti, on popelje stranko na volitve, in to z ambicijo, da kandidira tudi za predsednika vlade. Po mojem je to napaka, ki volivcev ne bo zvabila na volišča. To je tudi razlog, da sem se priključil predlogu za Jankovićev nastop na državnih volitvah mimo stranke, za katero sem doslej glasoval na vseh volitvah.«

 

Potrditev Kučanovega klana

Motili bi se, če bi mislili, da se je »levica« lahko reševala le z Jankovićem. Če verjamemo Kučanu – za to nimamo nobenega vnaprejšnjega razloga – so v primeru, da bi tem parlamentarnim volitvam rekel ne, imeli on in njegov krog v zalogi več ljudi, ki bi lahko opravili podobno nalogo, kot so jo predlagali Jankoviću.

 

Ali to drži ali pa gre za politični blef (veliko jankovićev, če je sploh bil kakšen, ni moglo biti), ne bomo nikoli vedeli, vendar to niti ni pomembno. Njegove besede ne bi mogle nazorneje razkriti, kako po partijsko zakulisno se še vedno kroji politika. Bolje in kar s samopriznanjem bi ne mogla biti potrjena sintagma Kučanov klan, ko se nič res važnega v prelomnem času ne zgodi brez posega klanovskega omrežja.

 

Upokojenec iz Murgel je sam priznal, da njegov krog kot v enoumju nastavlja in odstavlja svoje ljudi. No, razlike so vendarle. V starih dobrih časih se je to počelo brez motenj in z bolj gotovim izidom, predvsem pa je malo ali nič prišlo v javnost. Nekaj odkrivajo dokumenti, če niso bili uničeni, če seveda niso kadrovali brez zapisnikov.

 

Pričevanj, podobnih zgodbi Petra Jambreka, ni veliko. Nekdanji predsednik Zbora za republiko je v pogovoru za spletni portal siol.net razkril, da je leta 2000 na zajtrku pri Janezu Drnovšku po posredniku Borutu dosegel, da sta po porazu Bajukove vlade Gregor Virant in Marko Pogorevc ostala na svojih položajih. 

 

VEČ V TISKANI IZDAJI