V prostorih na Slovenski cesti 56, kjer je imel pisarno padli gradbeni baron Ivan Zidar, je bilo naprodaj vse: viskiji vseh vrst po pet evrov, na prav toliko so bili ocenjeni dežniki in kristalni kozarci, buteljke vina po dva evra, skodelice po evro, uničevalci dokumentov 30 evrov, barski stoli po 20 evrov, najdražji so bili sefi –sto evrov. Klavrno zadnje dejanje sage o nekoč največjem gradbenem podjetju v regiji. Stečaj SCT je popolna razprodaja.

»Konec stečaja je predviden v letu 2021,« pravi stečajni upravitelj Leon Benigar Tošič. Po  njegovem bi bilo možno stečajni postopek končati že prej, vendar to najbrž ne bo mogoče, saj so še vedno veljavne pogodbe z Darsom in posledično na to vezane bančne garancije. »Premoženje v stečaju ocenijo cenilci. V začetni bilanci ga je za 61,7 milijona evrov, možni pa so popravki,« trdi Benigar Tošič. To pomeni, da bo ob zelo ugodnem scenariju poplačilo upnikov nekaj več kot desetodstotno. V stečaju, ki se je uradno začel poleti 2011, je bilo prijavljenih več kot 3000 terjatev za 585 milijonov evrov, od katerih jih je stečajni upravitelj priznal za dobro četrtino manj.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O PRODAJI RABLJENIH RJUH ZA POPLAČILO UPNIKOV; ZAKAJ NEKDANJE TOVORNJAKE SCT PRODAJA PODJETJE IZ AFRIKE; O NAPADIH NA STEČAJNIKA; O VZPONU IN PADCU ZIDARJEVEGA IMPERIJA.