Mitja Ferenc: Nihče nas ni nič vprašal, samo padalo je po nas

Po sprejetju zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je njihovo delo steklo, tako kot so ga zastavili. »Danes je naša dolžnost vztrajati še toliko časa, da bodo postopki tekli sami po sebi, potem pa lahko mirno odidemo,« pravi zgodovinar. V načrtu dela komisije imajo tudi Kočevski rog, slej ko prej se bodo lotili grobišča pod Macesnovo gorico, v katerem ležijo pomorjeni slovenski domobranci. Gre za najbolj množično grobišče Slovencev pripeljanih iz taborišča v Šentvidu nad Ljubljano.   

Tri leta po razkritju Hude Jame niste imeli odgovora na vprašanje, zakaj je bilo v dvajsetih letih obstoja nove države narejenega tako malo za dostojno ureditev vprašanj žrtev revolucije. Ste že bliže odgovoru?

Odgovor mi je zdaj poznan: ni bilo politične volje. Šele leta 2003 je bil sprejet zakon o vojnih grobiščih, ki pa je bil glede prikritih grobišč povsem nedorečen oziroma neuporaben. Ko smo se leta 2000 v vladni komisiji spraševali, koliko je sploh prikritih grobišč, smo jih iz spomina in po literaturi našteli kakih 45. Že po prvem letu evidentiranja, ki sva ga s kolegico Matejo Bavdaž lahko začela v okviru ministrstva za kulturo in vladne komisije, smo končali pri 196 lokacijah prikritih grobišč. Ministrstvo za delo, kamor je spadala problematika vojnih grobišč, je večino let vodila SD. Če se vprašam, ali je bil interes, da se to sploh razišče, je odgovor jasen: ni ga bilo. Ker so bile tako minimalne možnosti za delo, tudi velikih ambicij nismo imeli.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 Ferenc pove, zakaj ni pričakoval strupenih podtikanj; zakaj je bilo nujno, da se je v obravnavi grobišč nekaj spremenilo; kako zahtevno je delo s prikritimi grobišči; koliko je potrebno, da bi nadoknadili civilizacijski dolg za fundus grobišč; kako da človeštvo vedno znova ponavlja iste napake.