Mnogi dvomijo, da bo vlada Alenke Bratušek delovala, češ da so glede ključnih vprašanj prevelike razlike v programih koalicijskih partnerjev. Če natančneje pogledamo, bomo ugotovili, da so programske razlike v resnici nepomembne, saj je njihov skupni imenovalec amoralnost, ki zadostuje za premostitev vseh programskih in drugih razlik. Amorala je tisti temelj, na katerem bo Bratuškova skupaj s koalicijskimi partnerji gradila trdnost predvsem v odnosu do kakršnihkoli kritik na svoj račun. Če ne bo šlo drugače, bodo pač spremenili mnenje, govorili eno in delali drugo. Na to se glede na dosedanje izkušnje tako ali tako najbolj spoznajo.

Svojo politično amoralnost je koalicija Bratuškove pokazala že s koalicijsko pogodbo, v kateri se odkrito norčujejo iz javnosti. Kako naj sicer razumemo razliko med besedami, zapisanimi v razdelku Umiritev političnih strasti v državi, in dosedanjimi dejanji? Borili naj bi se proti političnemu zaostrovanju, za višjo politično kulturo in kulturo strpnega dialoga. Zakaj so se potem v PS in SD v zadnjem letu prizadevali za totalno ideološko zaostrovanje in popolni razcep volilnega telesa? Če res želijo dvigniti nivo javne komunikacije, naj nehajo v javni komunikaciji izrekati popolne neresnice in nas imeti za bedake. Ko jih kdo razkrinka, to velja zlasti za PS in Jankovića, ga po svojih dominantno-medijskih hijenah napadajo kot nekulturnega in nanj pritiskajo s tožbami. To je njihov »visok nivo strpnega kulturnega dialoga« in »strokovno argumentiranih političnih odločitev«. Mar depolitizacija kadrovanj pomeni, da so še naprej »nepolitični« predvsem kandidati PS in SD? Kaj delata v koalicijski pogodbi slaba banka in SDH? PS in SD sta se proti slabi banki in SDH družno borili na vse kriplje in zahtevali padec Janševe vlade. Se hecajo z zmanjševanjem mase plač v javnem sektorju – mar ni o tem Janković modroval, da gre za rezanje in uničevanje ter nenehno držal štango Štruklju? Čemu govorijo o vrnitvi izgubljenega zaupanja v politiko, v koalicijsko pogodbo pa zapišejo toliko neresnic, da se jo da raztrgati skoraj v vsaki posamezni točki. Bravo, res visok nivo političnega dialoga in kulture!

PS se v koalicijski pogodbi v razdelku Boj proti gospodarskemu kriminalu in korupciji zavezuje, da se bo borila proti korupciji, hkrati pa še vedno vehementno zavrača poročilo KPK o Jankoviću. Bratuškova in PS sta Jankovića brez glasovanja podprli in zavrnili poročilo KPK, nikoli ga nista pozvali k odstopu z javne funkcije župana, svetniki MOL, ki so hkrati poslanci PS, niso odstopili, stranka Jankovića ni pozvala k izstopu iz nje, kaj šele da bi ga iz nje izključila. S tem so jasno pokazali svoj odnos do KPK: upoštevali jo bodo le pri svojih političnih nasprotnikih, zanje pravila KPK ne veljajo. Podobno velja tudi za sum plagiatorstva pri Bratuškovi, ki ni nikoli javno prepričljivo ovrgla obtožb, ampak se je posmehovala javnosti, in Virantu skupaj z Möderndorferjem vnaprej obljubljala, naj ne skrbi. Mar je s tem namigovala, da ima od komisije na FDV zagotovljeno, da bodo zavrgli sume plagiatorstva?

Morda o tem ve kaj več povedati Igor Lukšič, še en favorit za naziv najbolj amoralnega slovenskega politika? Kako naj sicer razumemo, da redni profesor na taisti FDV izjavlja, da celotna država ne more biti talka neke magistrske naloge?! Zakaj bi bili pri tako »svetlem« in »visokem« cilju, to je odstranitvi Janše s premierske funkcije, talci moralnih načel, kajne, Lukšič? Da ne govorimo, da s tem ravna povsem v nasprotju z napotki KPK: namesto da bi tak moralnež in političnih čistilec domnevno plagiatorstvo obsodil, rekel, tu ni domneve nedolžnosti in zavrnil kakršnokoli sodelovanje z Bratuškovo in PS, celo kritizira tiste, ki o spornosti domnevnega plagiatorstva Bratuškove razpravljajo in ga problematizirajo. Mar bo Lukšič v bodoče izjavil, da je dopustno, če politik v trgovini ukrade žvečilni gumi ali čokolado, nedopustno pa je, če oropa banko? Če je seveda prave ideološke barve. Bo zanj dopusten »majhen umor«, predvsem ideološkega nasprotnika ali kritika, ne pa tudi »veliki«? No, Lukšič je s svojimi dejanji pokazal, da mu ne smemo verjeti na besedo, saj se po spreminjanju mnenja kosa zgolj z Gregorjem Virantom. Lukšič je še nedavno igral velikega dosledneža in ni hotel biti v isti oddaji z Bratuškovo, imel potujoči šov SD gre v volilno tekmo, zdaj se je meni nič, tebi nič čez noč premislil, brez Bratuškove mu zdaj več živeti ni, po vseh štirih je tekel v njeno vlado, na predčasne volitve pa gladko pozabil.

Kljub temu Lukšič še vedno ne seže do popka prvaku v moralni dvoličnosti in politiki umazanih rok, Gregorju Virantu. Ta je odigral amoralno vlogo svojega življenja, ko je zaradi poročila KPK o Janši in Jankoviću strmoglavil vlado Janeza Janše, ker sta SDS in Janša zavrnila poročilo, Janša pa ni hotel odstopiti z javne funkcije premierja, in vzpostavil vlado Alenke Bratušek, ki skupaj s PS zavrača taisto poročilo KPK, Janković pa ne odstopi z javne funkcije župana. Ne pozabimo, kako je Virant ploskal, ko je zaradi poročila KPK Kangler odstopil z javne funkcije župana Maribora! Ista KPK, povsem nasprotni moralni kriteriji. Virant se seveda še naprej trži kot najbolj moralen in prvoborec za politično kulturo. Zdaj sta z Bratuškovo, obremenjeno s sumom plagiatorstva in Jankovićevo senco, najboljši par in se mečeta na delo, ki baje stoji že dva meseca – zaradi njegove amoralnosti in varanja volivcev. Ni čudno, da je njegov nelaskavi vzdevek Previrant že ponarodel. Zdaj je končno na Golobičevi poti za izpad iz parlamenta.

Prav zaradi amoralnosti novi vladi ne smemo dati niti sto sekund, kaj šele sto dni. Ta privilegij pripada vladam, ki sledijo vsaj minimalnim kriterijem politične kulture, vlada Bratuškove pa je v svojem bistvu zanikanje politične kulture in morale. Dobili smo namreč najbolj amoralno vlado v zgodovini Slovenije, ki nas pelje naravnost v moralni bankrot.