Leto dni po zloglasnem poročilu KPK o Jankoviću in Janši vidimo, da se je v Sloveniji vse spremenilo v boj proti korupciji. Dominantni mediji vsak dan orkestrirano poročajo o korupciji in jo prikazujejo kot daleč največji problem v državi. Za vse je kriva korupcija, nas prepričujejo. Drugi kriminal, ki ga je v primerjavi s korupcijo bistveno več, očitno nikogar več ne zanima. Ta ali ona skupina vedno znova napove proteste proti korupciji, ki jih zagreto takoj podpre novopečena stranka Solidarnost. Kot je bil nedavno boj proti tajkunom izenačen z bojem proti Janši, imeli pa smo zgolj dva tajkuna, Bavčarja in Šrota, to velja danes za boj proti korupciji. V podzavesti javnosti nenehno lebdi enačaj korupcija = Janša, zato je boj proti korupciji v resnici boj proti Janši.

Medijsko »pumpanje« o korupciji je voda na mlin novonastali stranki Solidarnost, ki v svojem političnem programu najbolj stavi prav na boj proti korupciji. Če dominantni mediji ne bi bili lakaji stranke Solidarnost in bi opravljali svojo nalogo, bi se ta stranka takoj raztreščila na lastni korupcijski mini, to je na tistih vplivnih članih Solidarnosti, ki so branili Katarino Kresal. KPK, ki jo Solidarnost postavlja na piedestal slovenske družbe in jo časti kot nekakšno božanstvo, je avgusta 2011 v načelnem mnenju ugotovila, da ravnanje takratne ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal pri najemu prostorov za NPU ustreza definiciji korupcije. Dan pred tem je negativno mnenje o tem poslu izdalo še računsko sodišče.

Korupcija člane Solidarnosti v resnici moti zgolj pri njihovih ideoloških nasprotnikih, drugače so zanjo slepi. Sicer v svoje vrste ne bi sprejeli ljudi, ki so se še nedavno po poročilu KPK postavili za Kresalovo in se je oklepali. Darko Štrajn, Jože Pirjevec in Božidar Flajšman niso zahtevali odstopa Kresalove kot predsednice LDS ali izstopili iz stranke, ker Kresalova ni odstopila kot predsednica LDS, ampak so v tej stranki vztrajali vse do leta 2013. Zdaj imajo vse za bedake in so očitno prepričani, da imajo volivci poleg kratke pameti še kratek spomin. Še zlasti Liberalna akademija na čelu z Darkom Štrajnom in Borisom Vezjakom se je proslavila s pobesnelo obrambo Kresalove, o kateri omenjena kot današnja velika borca proti korupciji molčita kot grob. Štrajn in Vezjak odstranjujeta kompromitirane politike, prej pa sta se borila za obstoj te kompromitirane političarke. Navijaški dominantni mediji ju o tem problemu seveda nič ne vprašajo.

Pred poročilom KPK je Vezjak, član etične komisije Solidarnosti in vodja programske skupine za medije in komunikacijo, silovito napadal medije, ki so razkrivali afere Kresalove. Poročanje o Kresalovi se je po Vezjaku takrat uvrščalo v medijsko paranojo, histerijo in manipulacijo, ki jo je »obelodanil« v knjigi Paranoja, manipulacija in racionalnost: k psihopolitiki zarot, sovraštva in poniževanja razuma (Liberalna akademija, 2010), njegovo tiskovno konferenco pa je kot častna gostja s svojo prisotnostjo počastila Kresalova. Točnost medijskih zgodb o Kresalovi je potem potrdilo prav poročilo KPK. S tem se je pokazalo, da je imel Vezjak vse narobe, čeprav je naredil kariero prav iz napada na medije, ki so kritično pisali o spornih dejanjih Kresalove. Ampak Vezjaka to še zdaleč ni ustavilo. Po političnem propadu Kresalove je vse to izbrisal in se prelevil v velikega vstajniškega borca proti korupciji.

Podobno velja tudi za Štrajna, ki je veliki borec za KPK in proti korupciji, čeprav je do zadnjega branil Kresalovo. Po poročilu KPK, ko je Kresalova odstopila kot ministrica, je Štrajn njeno vztrajanje na mestu predsednice LDS zagovarjal, češ da stranka nima alternative za Kresalovo in navijal, da se ji izreče zaupnica. Ko je LDS zaradi Kresalove na volitvah 2011 ostala zunaj parlamenta, se je februarja 2012 po njenem sramotnem nastopu na RTV Slovenija v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo kot predsednik Liberalne akademije spraševal, v čem je pravzaprav greh Katarine Kresal. Namesto o korupciji in poročilu KPK o Kresalovi je spet pletenčil o kompromitacijski značilnosti slovenske meglene medijske krajine. Če gre za Štrajnove, npr. za Kresalovo, potem je korupcija Janšev fantom. Če gre za Janšo, potem je za Štrajna in Solidarnost boj proti korupciji alfa in omega političnega delovanja v Sloveniji.

V Solidarnosti napovedujejo čiščenje, vendar sami niso sposobni počistiti z lastno navlako LDS in Liberalne akademije. Eden od treh predsednikov Solidarnosti, Uroš Lubej, je svojo kariero zgradil na zahtevi po odstopu vseh starih elit, ki so uničile Slovenijo. Potem pa je v svoje vrste sprejel propadle politike, ki so ne stara, ampak prastara elita, prav tako odgovorna za sedanje slabe razmere. Če bi bil Lubej iskren in pošten politik, predvsem Štrajnu, Flajšmanu, Pirjevcu in Vezjaku nikoli ne bi dovolil prestopiti praga nove stranke. Ampak za dvoličnega Lubeja in člane Solidarnosti so sporni samo drugi. Zanje ima korupcija zgolj ideološki predznak. Zato se Solidarnost sploh ne bori proti korupciji, ampak ji daje največjo potuho.