S Slovenijo je res nekaj zelo hudo narobe, ker po javnomnenjskih anketah že dolge mesece vodi Lukšičeva SD. Glavni programski cilj SD in Lukšiča, to je odstranitev Janševe vlade, se je uresničil, problemi pa so ostali in se vsak dan zaostrujejo. Lukšič jih seveda ne opazi. Le kako naj bi jih, saj misli, da se bolezen zdravi s tistim, kar je povzročilo bolezen – z zadolževanjem do bankrota. V lastni stranki tako ali tako ni glavni, to je priznal že lani ob izvolitvi za predsednika stranke, vesoljni Sloveniji pa je to postalo jasno ob silovitem preobratu od Lukšičevega »gremo na predčasne volitve« h »gremo v vlado Bratuškove na polno«. Je zgolj nekakšna maskota stranke, ki skrbi za promocijo. To pomeni predvsem mlatenje prazne slame.

Lukšič toliko mlati prazno slamo, da mu niti opredelitev levice ne gre od rok, čeprav se ima za edinega pravega slovenskega levičarja. Zanj je levica sopomenka za SD, češ da oni verjamejo v boljše življenje vseh. Res, huda in nadvse strokovna definicija za rednega profesorja politologije in velelevičarja. Še malo, pa se bo kosal z nekdanjimi Jankovićevimi opredelitvami levičarstva: »Jaz sem največji levičar.« Morda je tudi zato SD po anketah uspešno speljala nekdanje simpatizerje PS? Lukšič razpreda o stari in novi levici, potem pa sebe in svojo stranko, ki praznuje dvajset let obstoja, opredeli za nekaj novega?!

Od vsega mlatenja prazne slame ob njegovih izjavah dobimo občutek, da je povsem odtujen od realnosti. Ker zaradi medijske izkrivljenosti ni deležen nadzora in kritik, govori, kar mu pade na pamet. Slovenija je tik pred izgubo ekonomske samostojnosti, Lukšič pa kot stara lajna vso krivdo vali na neoliberalizem. Ko ne ve, kaj bi rekel, blekne »neoliberalizem«, čeprav večina volivcev sploh ne ve, kaj ta beseda pomeni. O neoliberalizmu ne modruje zgolj ob ekonomski problematiki, kot je privatizacija državnega premoženja, varčevanje v javnem sektorju in podobno, ampak mu ta beseda služi predvsem za diskreditiranje nasprotnikov. In to ne zgolj na desnici. Šel je že tako daleč, da je celo nove politične obraze in stranke brez tradicije opredelil za neoliberalizem, ki vodi v napačno smer (tviter, stranka SD, 20. februar). Iz tega lahko po Lukšiču sklepamo, da so zdaj že vstajniki neoliberalci?!? Zato se je Lukšič še nedavno pretvarjal, da se mu mudi na volitve, češ da se ustanavlja nova leva stranka, konkurenčna SD. Lukšič namreč dela vse, da se znebi konkurence, ki je seveda ravno tako neoliberalizem. Neoliberalci so levo in desno od Lukšiča, neoliberalci so preprosto povsod okoli njega.

Ker toliko mlati prazno slamo, ima očitno povrh vsega velike težave z nedoslednostjo in dvojnimi merili. Sicer bi ugotovil, da je nekdanji minister iz kvote SD, Ivan Svetlik, pred odhodom Pahorjeve vlade konec leta 2011 sprejel enega najbolj neoliberalnih ukrepov, s katerim je zelo sklestil socialne transferje. O tem pridno molčijo tudi dominantni mediji, ki se raje ukvarjajo z nenehnimi spini, kot da bi slovensko javnost informirali o ključnih vprašanjih, ki se tičejo vsakdanjega preživetja. No, potem bi morali pisati, da stvari ni zavozila zgolj Bratuškova, ampak tudi Lukšič. Najhuje je, da je Lukšič ob vsem svojem blebetanju o neoliberalizmu preslišal, da je Bratuškova rekla, da bo nadaljevala dobre projekte Janševe ekonomske politike, po Lukšiču z neoliberalizmom! Zdaj sta torej tudi Lukšič in SD neoliberalna, Lukšič pa po nojevsko spet tišči glavo v pesek.

Med klasiko Lukšičevega mlatenja prazne slame spada opomba o posameznikih, ki v politiko vlečejo dolgi rep iz gospodarstva, pozabi pa omeniti lastni dolgi rep, ki ga vleče iz plenilskega javnega sektorja. Da bi odvrnil pozornost od tega žgočega vprašanja, raje stalno pleteniči o takšnih in drugačnih žepih. Varčevanje v javnem sektorju je opredelil kot premeščanje denarja iz levega v desni žep. Po njegovem je pravilno pretakanje le iz levega v levi – ali natančneje – esdejevski žep. Ko je govoril o politiki zašitih žepov, je verjetno želel zašiti žepe vsem, razen esdejevcem, katerih žepi so očitno edini lahko odšiti. Verjetno je zadovoljen ob sodelovanju v novi vladi »strokovno« odšitih žepov.

Višek Lukšičevega mlatenja prazne slame so njegovi siloviti napadi rentništva. Vendar pri tem zamolči, da je ravno SD ena najbolj rentniških strank, ko se zavzema za svetost in nedotakljivost državnega premoženja, ki se ga po Lukšiču nikakor ne sme privatizirati. Pri Janševi vladi je napadal plenjenje državnega premoženja, hkrati pa ni razložil, da je bil Tomaž Kuntarič, sicer kader SD, šef Soda od Pahorjevega imenovanja konec leta 2008 pa vse do 13. februarja letos, torej skoraj celoten mandat Janševe vlade. V borih nekaj tednih, ko Kuntarič ni bil šef Soda, ga je Lukšič celo ponujal za finančnega ministra iz kvote SD, zdaj pa je Kuntarič spet kandidat za svoj stari direktorski stolček na Sodu.

Zaradi dominantnomedijskega zavajanja slovenskih volivcev nihče ne vidi, da nas je SD v letih 2008–2011 pripeljala na rob bankrota, zdaj pa se z istim programom predstavlja kot rešiteljica Slovenije. Potem Lukšičeva SD verjetno ne bi bila prva na anketah. Ravno tako dominantni mediji molčijo o neštetih Lukšičevih nesmislih, ki jih vedno znova širi v javnosti. Raje mu držijo štango in ga nagrajujejo z velikimi intervjuji, saj brez njegove SD ne bi bilo vlade Alenke Bratušek. Glavno je, da je na vrhu anket leva stranka, pa čeprav je še tako »leva«. Dokler ne najdejo novega favorita, je pomembno ustvarjati iluzijo o Lukšiču kot zmagovalcu. Lukšič pa mlati prazno slamo in si je vsak dan bolj všeč. Očitno je prepričan, da mu bo to zadostovalo za zmago na volitvah. V tem primeru se nam res slabo piše, saj bi pod Lukšičem jedli kvečjemu slamo.