Kučanov oče z ustaši osvobajal Čačak

Bivši predsednik države in partije Milan Kučan je v svojem demantiju zapisal, da njegov oče ni bil ujet na ruski fronti, »ampak je s skupino Prekmurcev, prisilno mobiliziranih v madžarsko vojsko, prestopil na rusko stran. Marca 1944 je bila blizu Moskve ustanovljena Prva jugoslovanska brigada NOVJ, v katero so se prostovoljno vključili številni Slovenci. Oktobra 1944 je brigada prišla na ozemlje Jugoslavije. Kot njen borec s činom poročnika je bil moj oče ranjen v bojih za osvoboditev Čačka in je za posledicami umrl v vojaški bolnišnici v Gornjem Milanovcu.«

Podrobneje je o brigadi, v kateri se je vojskoval Koloman Kučan, pisal Miroslav Samadžić v knjigi Sodelovanje partizanov z okupatorjem (prevod Matej Leskovar): »Jugoslovansko samostojno brigado so Sovjeti formirali iz – predvsem hrvaških – vojnih ujetnikov izpred Stalingrada na zahtevo Josipa Broza Tita in po Titovi želji postavili za komandanta Marka Mesića. Marko Mesić, komandant Jugoslovanske brigade, ki je štela okoli 2.500 ljudi, je bil ustaški podpolkovnik, bivši jugoslovanski kraljevi artilerijski oficir, ki je takoj po razsulu aprila 1941 pristopil k ustašem Anteja Pavelića in je bil že v začetku formiranja vojnih sil NDH odlikovan za 'zasluge pri osvoboditvi NDH' s hrvaškim odlikovanjem in nemškim železnim križem I. reda od svojega Führerja odnosno Poglavnika.«

Samardžić se sklicuje na strogo zaupne arhive in dosjeje komunistične policije Ozne, ki naj bi bila seznanjena tudi s poročilo sovjetske tajne policije NKVD o vojnem zločinu, ki ga je zagrešil Mesić nad več sovjetskimi državljani na fronti pri Harkovu. »Ta ustaško partizanska brigada je preko Romunije prišla skupaj z Rdečo armado konec septembra na ozemlje Srbije z enotami IV. ukrajinske armade maršala Tolbuhina, ki je imela za nalogo osvoboditi – zavzeti Srbijo od četnikov in ne od Nemcev, ki so bili tako rekoč že premagani (v svojih rokah so imeli le še nekaj srbskih mest), in jo predati v roke grupicam domačih partizanov, predvsem pa tistih od drugod, ki so prihajali v Srbijo. Tu je Sovjetom pomagala brigada poveljnika Mesića, ki je od zagrizenega ustaša čez noč postal partizan in pozneje celo komandant Titove garde.«

Iz navedenega avtor knjige sklepa, da je bil Kučanov oče vojak 369. hrvaškega polka prostovoljcev v sklopu nemške vojske Wehrmacht, ki je končala svoj klavrni pohod s predajo v kotlu Stalingrada. Pri tem se sklicuje tudi na pripoved hrvaškega športnega novinarja Mladena Delića, da naj bi se Kučanov oče skupaj z njegovim najprej boril na ruski fronti, nato pa v Jugoslovanski brigadi. Samardžić dopušča tudi možnost, da je bil Koloman Kučan na ruski fronti v sklopu slabo izurjene Druge madžarske armade. Toda ne glede na to, v kateri vojski se je boril na ruski fronti, ni bil del odporniških gibanj: »Bil je okupator. Bil je okupatorski vojak. V Jugoslavijo se je vrnil pod poveljstvom visoko odlikovanega ustaškega vojnega zločinca Marka Mesića. Z vključitvijo v 1. jugoslovansko brigado si je proti koncu vojne kot vojni ujetnik samo reševal življenje, tako kot številni vojaki z vzhodne fronte. Utekel je sovjetski krogli – ali Gulagu, če bi imel srečo.«