Vašim karikaturam je ob podpisu imena dodana mala čarovniška miška, na lastnih upodobitvah pa radi poudarite nos, čeprav v resnici ni tako moteč, kot naj bi bil pri prvemu kronanemu Habsburžanu Rudolfu. Ta naj bi si, kot je zapisano v anekdoti, v šali rad potiskal nos s prstom na stran, česar vi verjetno ne počnete, se pa toliko bolj pošalite na svoj račun.

Narobe bi bilo, če bi bila kritična le do drugih, ne pa tudi do sebe. Sicer pa velik nos ni edino, kar leti name, temveč so to tudi ženske s povešenimi prsmi, ki jih upodobim na kateri izmed karikatur. Velikokrat izhajam iz svojega življenja, zlasti pri karikaturah s prikazom družinskih razmer. Doma večkrat lahko najdem marsikaj, kar lahko uporabim za karikaturo.

Karikature, s katerimi ste se predstavili javnosti v začetku devetdesetih letih, ko ste prvo objavili v Delu, nato v Primorskih novicah ter začeli redno sodelovati v časniku Slovenec, so bile po stilu, kot je razvidno na vaši razstavi v Miheličevi galeriji na Ptuju, drugačne od tistih, ki jih že več kot dvajset let objavljate v Slovenskih novicah.

Karikaturist nima nobenega učbenika, iz katerega bi se lahko učil, tudi na Akademiji za likovno umetnost, kjer sem bila dva študijska letnika, ne dobiš za to vrsto risanja kakšne posebne podlage. Tako moraš izhajati iz sebe, zato si sprva negotov. V začetku je bilo najbolj pomembno, da dobim obraze, ker postava ni bila pomembna, zato sem vsakemu upodobljencu naredila zgolj nekakšne balončke.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike karikaturistka spregovori o karikaturi, zaradi katere se je Tit Doberšek opravičeval Milanu Kučanu; razkrije, zakaj sta morala urednika Slovenskih novic na zagovor; pove, zaradi katere karikature ji je urednik grozil z izgubo službe; razjasni, ali je rdeča ali črna in pojasni, kaj zameri Janši in Peterletu.