Dejanja Bineta Kordeža v zvezi z zlorabo položaja v Merkurju ste primerjali z nekom, ki ponoči s »pajserjem«, železnim vzvodom, vlomi v bankomat lastne banke in vzame 10 milijonov evrov na škodo deponentov te banke s pojasnilom, da mu milijoni tako ali tako pripadajo. Od slovenskih tožilcev nismo vajeni tako plastičnega opisa kaznivih dejanj obtožencev.

V tej zvezi bi rad dodal, da je bil pojem »pajser« uporabljen kot prispodoba, kot zbirni pojem za raznotera poslovna orodja, ki jih imajo danes na voljo menedžerji. Razumljivo, v praksi ga noben menedžer ne uporablja, tega mu pač ni treba, poudariti pa sem hotel, da so končne posledice enake, kot če bi s »pajserjem« vlomil v bančni avtomat in odtujil gotovino, ki mu pa seveda ne pripada na nobeni pravni podlagi. Lastnik si lahko izplača le dobiček, ki je bil poprej ugotovljen v skladu z računovodskimi standardi, ne more pa razpolagati s premoženjem, ki nima konsideracije v dobičku, temveč, na primer, v dolžniškem kapitalu.

Pri nas pa so posojila, ki jih je morala prevzeta družba plasirati prevzemni družbi za izvajanje financiranja oziroma refinanciranja prevzemnega projekta, konkretno njenega lastnega prevzema, črpala kar iz tekočih prihodkov prevzete družbe; to pa je ob dejstvu, da je prevzemna družba s tako finančno asistenco prevzete družbe kupovala, v nasprotju z določilom 248. člena ZGD, celo njene lastne delnice, povsem nedopustno iz za prevzeto družbo in njeno celotno poslovno okolje (upniki, zaposlenci, država) izjemno nevarno in pogubno.

Menedžerji imajo pač niz poslovnih orodij, s katerimi je mogoče na različne načine pod siceršnjim plaščem legalnosti izpeljati premoženje iz sfere družbe v lastni žep, ne da bi bili ob pomanjkljivem delovanju nadzornih institucij kadarkoli odkriti. Rušilne posledice se pokažejo vse prevečkrat šele po več letih, ko je taka protipravna pridobljena premoženjska korist že »na varnem«, tako kot se je zgodilo mnogim slovenskim gospodarskim družbam, ti. blue chipom, ki so bile tarče lastnih menedžerjev, ki pa so se jih lotevali brez svojih sredstev in skrajno poniglavo.

Nekateri opozarjajo, da so zastavili lastno premoženje.

Tudi če so zastavili kakšna lastna sredstva, je bilo to v primerjavi z vrednostjo izbranih tarč na simbolni ravni. Če daš v zavarovanje neko hišico ali pašnik, računaš pa na tarčo, ki ima tržno vrednost 500 milijonov evrov, gre za absurdno nesorazmerje. Danes imamo velik problem z odgovorom na prvovrstno vprašanje, kam so poniknila strahotna denarna sredstva, ki bi jih morale prevzemne družbe uporabiti za opravljanje svoje osnovne dejavnosti, ne pa za finančno asistenco pri graditvi imperijev njihovih menedžerjev.

V TISKANI IZDAJI VEČ MOŽNOSTIH, DA TAJKUNI PLAČAJO ZA SVOJ POHLEP, O GROŽNJAH TOŽILCEM IN PREISKOVALCEM, O SPRETNOSTI TAJKUNOV PRI SKRIVANU SVOJEGA PREMOŽENJA IN O ODGOVORNOSTI NADZORNIKOV PRI LASTNINJENJU PRIZADETIH PODJETIJ.