Črta med življenjem in smrtjo je bila skozi zgodovino vedno zelo tanka. Različna postavitev vejice med stavkoma "Ubiti, ne oprostiti" ali "Ubiti ne, oprostiti" je razsojala o življenju in smrti. O tem so nekoč odločali polpismeni ljudje. In čeprav se zdi, da so v začetku 21. stoletja večinoma vsi pismeni, zlasti še novinarji, se je izkazalo ravno nasprotno, še posebej če morajo prevladujoči mediji braniti svoje konstrukte in komunistične strice iz ozadja, ki so še četrt stoletja nazaj naročali umore političnih nasprotnikov.

Prva informacija, ki je v povezavi z razglasitvijo sodbe obtoženim na Finskem za domnevno podkupovanje pri poslu med Patrio in Slovenijo zašla v slovenske medije, je bila informacija Slovenske tiskovne agencije (STA), ki je pod nadzorom države, se pravi vlade Alenke Bratušek. Bila je korektna, saj je povzela zaključek sodbe. "Finsko okrožno sodišče v kraju Hämeenlinna je predstavnike finske Patrie danes oprostilo vseh obtožb podkupovanja v primeru prodaje oklepnikov Sloveniji. Kot je odločilo, tožilstvu ni uspelo dokazati obtožb podkupovanja, državi pa je naložilo plačilo sodnih stroškov v višini 1,235 milijona evrov," se je glasila "nujna informacija", ki je povzemala finsko tiskovno agencijo STT.

Nato se je začelo. Ni sicer natančno znano, kdo je po nacistični maniri skonstruiral laž, toda malo kasneje se je pojavila vest, češ da je sodišče oprostilo obtožence podkupovanja, da pa je sodišče dodalo, da obstaja resen sum, da je do podkupovanja prišlo. Kasneje se je izkazalo, da je informacijo v medije spravila finska televizija YLE, ki je znana po svojih lažeh in zavajanjih. Kaj ne bo, saj je socialistična in s tem, kot vsi demokratični socialisti, komunisti ali drugi, ki so kakorkoli povezani z levico, zavezana lažem. Je pa nenavadno, kako hitro so brez preverjanja povzeli novico slovenski mediji in jo kasneje, kljub delnemu popravku STA, niso popravili. Sodišče je namreč ob razsodbi dejalo, da »ostaja razumen dvom o tem, da so obtoženi dejanje storili.« To pa je seveda bistvena razlika.

Podobno manipulacijo so si slovenski prevladujoči mediji s STA na čelu privoščili že v poročanju s sojenja v zadevi Patria v Avstriji, ko je sodnica Marion Zöllner na dunajskem deželnem sodišču v Avstriji javno razglasila obsodilno sodbo zoper Wolfganga Riedla. Delo, STA in drugi mediji so takrat poročali, da naj bi sodnica še dejala, da ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni in da so priredili razpis v korist Patrie. Takrat sem bil namestnik odgovornega urednika portala siol.net in sem šel (potem ko so dežurni na portalu povzeli druge medije in novinarjev po maniri javnih uslužbencev, zadolženih pa za kroniko, notranjo in  zunanjo politiko, seveda ni bilo več, ker so že po urah – o, sveta preproščina – oddelali svoje) takoj preverit (kreten, ker sem delal tudi zvečer, za razliko o drugih, ki so medtem seksali z ljubicami) na avstrijske internetne medije. Seveda so oni poročali povsem drugače, češ da je Zöllnerjeva v resnici dejala, da »obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen«. Ko sem o tem obvestil takratnega odgovornega urednika tega državnega portala Vinka Vasleta, mi je dejal, da je treba zadevo zaradi korektnega in resnicoljubnega poročanja nemudoma popraviti. In smo jo tako, kot so poročali avstrijski mediji. Kakopak se je v naslednjih urah in dneh usul na naju cel niz obtožb, da sva desničarja in podobno, toda kmalu se je izkazalo, da sva imela prav. Sodnica ni nikoli s prstom pokazala na slovenske politike, ampak na to, da obstaja možnost, da je bil kdo v Sloveniji podkupljen. To pa je lahko vsakdo izmed Slovencev. Zanimivo pa je, da omenjeni portal včeraj v maniri opankarskega žurnalizma ni popravil formulacije iz Finske, saj je bilo še zvečer zapisano "resen sum", ne pa "utemeljen dvom".

In če se je v avstrijskem primeru še mogoče zdelo, da gre zgolj za napako STA pri prevodu in povzemanju drugih medijev, je zdaj skoraj jasno, da gre za preprosto manipulacijo in zavajanje javnosti. Težko je namreč razumeti, da bi si državna tiskovna agencija (STA) privoščila tako napako. In če bi si jo že, bi objavila popravek. Pa ga ni, temveč zgolj izjavo finskega tožilca, ki se je tudi sam čudil, kako je YLE objavila tako novico in tak povzetek, nato pa vse skupaj demantiral, češ da je sodnica govorila o "utemeljenem dvomu". Kako so slovenski mediji prišli do formulacije "resnega suma", ni povsem jasno, toda malo se mi začenja svitati, če vemo, da je finski novinar Magnus Berglund, ki je na YLE, ki je informacijo spravila v javnost, objavil tako imenovano Resnico o Patrii, najbrž največji lažnivec v skandinavskem delu Evrope. Tudi ko je bilo jasno dokazano, da so njegove objave laži čisto zavajanje, ni imel toliko vesti, da bi se pojavil na ljubljanskem sodišču. Kar pa ne čudi, saj gre za tipično socialistično-komunistično obnašanje levičarskih sekt. 

Tudi ko je STA še včeraj pozno zvečer objavila novico, da je sodišče odločilo, da "tožilstvo ni dokazalo svoje tožbe onkraj razumnega dvoma, kar pomeni, da ni bilo dovolj dokazov za obsodbo", so prvotne vesti, da ne bi omajale murgelskega konstrukta, ostale. In nihče od dušebrižnikov in novinarskih kešoborcev se ni oglasil, da bi karkoli popravil. 

Obnemel je celo Delov kolumnist Marko Crnkovič, ki je nedavno vesoljni Sloveniji razlagal, s kom je pasel krave in s kom ne (s tistim, s katerimi jih je, jim dovoli tikanje, drugače je zanj – čeprav na Twitterju – vikanje malodane božja zapoved). Ob tvitu Žige Turka, češ "Kako prozoren spin, da zadeva le ne bi čisto ušla iz rok. (...) Sodišče na Finskem ob oprostilni sodbi ... dodalo .." je zapisal: "To je bilo pa res treba nujno povedat. Če ne bi bilo suma, ne bi bilo sojenja, ne? :-)". Po svoje je imel celo prav, če ne bi bil hudič v podrobnostih in napačnih prevodih, na kar bi moral biti samooklicani tehnofrik in razsodnik, kaj je prav in kaj ne ali kaj je okusno in kaj ne, še posebej pozoren. Ampak to niti ni pomembno. Skrbi le, da je slovenske višje sodnike, ki, upam vsaj, niso pod vplivom levičarskega ekstremizma, dosegla zgolj vest o "sumu o krivdi". Glede na intelektualni domet pravosodja, ki ga je z razsodbo pred nekaj meseci dokazala okrajna sodnica Barbara Klajnšek (ki je najbrž včeraj orgazmično brala napačno prevedene vesti s Finske), ta "resen sum" ostaja. "Utemeljenega dvoma" namreč ni. Za dobro pravne države lahko le upamo, da bo višje sodišče odločalo na podlagi dokazov. Kot je finsko.