Spomladi, v sredo, 27. aprila 1988, pravkar je odbila polnoč – bilo je dokaj hladno in skoraj polna luna je sem in tja pokukala izza oblakov –, se je po opustelih ulicah središča slovenske socialistične prestolnice četica ljubljanskih udbovcev, poimensko Peter Prebil, Miran Frumen, Drago Isajlović, Samo Žorž in Brane Ferfolja, tiho in previdno približevala trinadstropni meščanski zgradbi na Cankarjevi 10.

Tako Igor Omerza v knjigi JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje začne pripoved o hišni preiskavi na sedežu računalniškega podjetja Mikro Ada, kjer je bil direktor, Janez Janša (SDV je o njem vodila obdelavo Kaplar) pa njegov namestnik in vodja organizacije in razvoja.

Janševa miza je udbovce zanimala zaradi njegovega »bodenja z vrhom jugoslovanske vojaške kaste ter federalnim in slovenskim enopartijskim režimom«. Kot kandidat za predsednika ZSMS je sestavil radikalen programa. Omerza je prepričan, da so Janšo prav naslednje programske vrstice pripeljale v ječo: »Na očitke, da je naš program boj za oblast, odgovarjamo pritrdilno. Nikoli ne bomo pristali na tezo, da je oblast rezervirana samo za nekakšno avantgardo. Naš program torej JE boj za oblast …«

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O ERTLOVEM PRIZNANJU; O STANOVNIKOVEM KRIVEM PRIČANJU; O NASTOPU STANETA DOLANCA; KAKO JE SLOVENSKI KOMUNISTIČNI VRH JLA VSILIL PROCES JBTZ.