Na nadomestnih županskih volitvah 25. marca v Ljubljani bosta, kot vse kaže, glavna protiigralca Mojca Kucler Dolinar in Zoran Janković. Na uradno odločitev o njuni kandidaturi, ki jo bodo podprle stranke leve in desne sredine, pa bo treba počakati do jutri oziroma do srede.   

Kandidaturo bo predsednik Pozitivne Slovenije in poslanec  Zoran Janković oznanil šele v sredo, ko poteče zadnji dan za njeno vložitev. Odločitev naj bi bila sicer že znana, z oklevanjem pa le drži v negotovosti morebitne nasprotnike in stopnjuje pričakovanje. To taktiko je s pridom uporabil že jeseni.

Stranke odvisne od identifikacije z voditelji

Kot pravi Zoran Janković, ima tri možnosti: da kot predsednik stranke ostane v državnem zboru, da kandidira in je izvoljen za župana Ljubljane in je hkrati predsednik stranke ali pa da zapusti parlament in je samo predsednik stranke. Glede predsedovanja stranki ni nobenega dvoma. Vajeti mlade stranke bo trdo zadržal v svojih rokah.

Dr. Frane Adam iz Inštituta za razvojne in strateške študije ob tem opaža, da v zadnjem času še bolj velja, da so vse večje stranke (PS, SDS, SD, Virantova lista) odvisne od identifikacije z njihovimi voditelji. Izjema sta morda SLS in Nova Slovenija. »To, denimo, kaže tudi čas, ki si ga je vzela SD za premislek o tem, ali naj Borut Pahor ostane njen predsednik. Stranke se upravičeno boje, da bi po odhodu predsednikov drsele navzdol ali celo razpadle.«

Volivci ga kličejo na Magistrat

Adam ne vidi možnosti, da bi nekdo drug namesto Zorana Jankovića prevzel vodenje Pozitivne Slovenije. Lahko bi ga sicer našli, vendarle bi Jankovića nikakor ne mogel nadomestiti. »Osrednje vprašanje zanj oziroma za PS ostaja le, ali bo stranko vodil iz državnega zbora ali iz magistrata. Gotovo jo je lažje upravljati iz državnega zbora, vendar je tudi županovanje prestolnici zanj primerno izhodišče za morda še en poskus, da bi se prebil v vrh izvršne oblasti.«

Janković je že dvakrat prelomil zvestobo do svojih volivcev. Najprej lani do vseh tistih Ljubljančanov, ki so ga jeseni 2010 drugič postavili za župana, nato pa še tokrat do tistih državljanov Slovenije, ki so ga s kandidaturo za poslanca (drugače le ni šlo, čeprav je o tem razmišljal) določili za relativnega zmagovalca. Čeprav tako sprehajanje od volitev na volitve sploh ni zastonj, sankcij ne bo.

Volivci mu tega ne le niso spregledali, ampak celo pričakujejo, da se vrne tja, kjer se je v njihovih očeh že izkazal. Res je zanemaril zavezo do volivcev, a mu je treba priznati, da jim je nenehoma dopovedoval, da se ne vidi kot poslanec. To mu je sicer precej škodovalo, ker ni pripomoglo k verodostojnemu nastopu na volitvah, zdaj pa se lahko sklicuje na premočrtno postavljanje v vlogo predsednika vlade.  

Še večji mojstri »nadmudrivanja«

Relativni zmagovalec zadnjih volitev se ni bil sposoben prilagoditi na novo politično okolje v državnem zboru. Še več, jasno je dal vedeti, da mu ni mar za pisana in nepisana pravila parlamentarnega življenja in »strankarske igrice«, čeprav je bil v karieri mojster »nadmudrivanja«.

Tudi funkcijo predsednika vlade oziroma mandatarja je razumel v ozkem menedžerskem smislu in videl vlado kot podjetje. Politične izkušnje iz županovanja mu niso veliko pomagale, saj je imel v mestnem svetu pokorno večino. (Njegova lista je leta 2006 dobila 23 od 45 sedežev v ljubljanskem mestnem svetu oziroma 52.702 glasova ali 41,37 odstotka, leta 2010 pa kar 47,36 odstotka oziroma 25 mest.)

Tako ubogljivo, da je vzbujala nelagodje, saj je imel na svoji listi ljudi, ki so bili deklarirani svobodomisleci, a se je izkazalo, da so del poslušnega glasovalnega stroja. A to pri mnogih njegovih privržencih ne šteje veliko. Podpira ga France Bučar, ki rad pridiga o neodvisnosti poslancev pri strankarskih šefih, vendar ga poslušnost Jankovićevih mestnih svetnikov nikoli ni motila.     

VEČ V TISKANI IZDAJI