General Aksentijević ne prizna krivde

Vrnitev slovenskega državljanstva, vpis v knjigo stalnega prebivališča od dneva izbrisa in dodelitev v Sloveniji zaslužene pokojnine so zahteve, na katere je v svojem pismu poslancem s prošnjo za podporo opozoril upokojeni general JLA Milan Aksentijević. Kot je znano, je bil v prvi demokratični slovenski skupščini, izvoljeni maja 1990, edini delegat tedanje JLA oziroma oboroženih sil.

Po napadu JLA na Slovenijo je bil najprej izključen iz Zbora združenega dela (ZZD) in Kluba neodvisnih poslancev. Naloge delegata je opravljal še do 28. avgusta 1991, nato se je znašel najprej na hrvaškem bojišču, kjer je bil zajet in po zamenjavi izpuščen, potem še na bosanskem bojišču, kjer je bil pred povišanjem v generala JLA dokončno upokojen.

Kot je zapisal v pismu poslancem, je globoko prepričan, da je dvajsetletna kazen dosmrtnega odvzema vseh državljanskih pravic in svoboščin, tako državljanstva kot stalnega prebivališča, čeprav živi z družino v Sloveniji, prevelika in je »primernejša za zločinca, ki je naredil najhujše kaznivo dejanje, ne pa za poslanca, ki se je z demokratičnimi sredstvi javno boril za svoje prepričanje.« Čeprav naj bi organi pregona – državno tožilstvo – izvedlo temeljito preiskavo, da bi  odkrilo »grehe«, je bila po šestih letih končana z ugotovitvijo, da ni naredil nobenega kaznivega dejanja.

Prav zato je pričakoval, da bo ministrstvo za notranje zadeve naredilo revizijo odločitve in mu povrnilo odvzeto državljanstvo, to pa se ni zgodilo. Tako je prosil za ponovno dodelitev državljanstva RS, vendar prošnja ni bila rešena niti po štirih letih čakanja. Tudi na rešitev tožbe na ustavnem sodišču, s katero je utemeljeval pravico do slovenske pokojnine, čaka četrto leto, odlok vrhovnega sodišča, da je upravičen do nje, pa je le nepomemben dokument, saj pokojnine ne more prejemati, dokler ne dobi slovenskega državljanstva.

V knjigi Osamosvojitev Slovenije dr. Rosvite Pesek (Nova revija, 2007) je več zanimivih zapisov o tedanjem delegatu Milanu Aksentijeviću, ki danes pravi, da je zelo ponosen na to, da je bil na prvih večstrankarskih volitvah v zgodovini Slovenije izvoljen za delegata. Kot je Peskovi povedal Jože Zupančič, ki je takrat predsedoval ZZD, je bil Aksentijević povabljen, naj prestopi v Teritorialno obrambo, vendar je zavrnil ponudbo. Za Aksentijevića je bila nesprejemljiva tudi pobuda o sprejetju Deklaracije o samostojnosti slovenske države, predlagana aprila leta 1990. Po njegovem mnenju bi deklaracija grobo prizadela vse državljane, zaposlene v oboroženih silah SFRJ: »V oboroženih silah smo vsi za samostojnost in suverenost vsakega jugoslovanskega naroda, vendar smo tudi za dogovor, kako suverenost uresničiti in na kakšen način ohraniti skupno domovino.«

Aksentijević ni nasprotoval le pobudi za plebiscit, temveč tudi resoluciji o razdružitvi, na njegov predlog pa je bila dana v razpravo Deklaracija za mir in sodelovanje v Jugoslaviji maja 1991. Napovedal je, da bo glasoval proti osamosvojitvi, saj naj bi šlo za odločitev, ki nima temeljev v plebiscitarni opredelitvi Slovenk in Slovencev. Ko je bila 24. junija 1991 razglašena temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, je Aksentijević podvomil, da bi bil umik armade mogoč do leta 1993. Po zapisu Peskove je Aksentijević takrat že skoraj zagotovo vedel, da je bilo v JLA oklicano stanje pripravljenosti.

Zaradi ocene, da ne deluje več kot neodvisni poslanec, je bil Milan Aksentijević izključen iz Kluba neodvisnih poslancev 9 julija 1991. Mnogim je ostal v spominu po izjavi, da JLA ni napadla svojega naroda, pač pa so šli na meje po ukazu predsednika tedanjega zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića, a veliko manj tudi po tem, da je izmed vseh deklaracij podprl le Brionsko deklaracijo, s katero naj bi na koncu dosegli želeni mir.