Edino, kar se spomnim, je prihodnost, so skoraj pred natanko letom dni mediji povzeli besede Janeza Škrabca. Povedano drugače: uspešnih ne sprašujte, kako so obogateli ali bogatijo, ker so preteklost ali sedanjost pustili za sabo in so zazrti v prihodnost. Petdesetletni diplomirani ekonomist iz Hrovače pri Ribnici in šef Rika je vedel, o čem je govoril, zato je imel vsaj 400 milijonov razlogov barve ameriških zelencev. Za toliko naj bi z družbenikom Jozom Draganom opeharil ruski proračun.

Spomini na prihodnost je naslov kultne knjige Ericha von Dänikena, toda Škrabec ni marsovec, Riko ni vesoljska ladja, območje med Jadranom in Uralom, kjer posluje, pa niso piramide pri Gizi ali geometrični liki na perujski ravnici Nasca. Človek, ki rad poudari, da je marksist in da je kapitalist postal zaradi objektivnih razmer, vendarle ne more povsem izbrisati za javnost zanimivega in še vedno v tančico skrivnosti ovitega obdobja začetkov Transtrada, ustanovitve inženirskega podjetja Riko in privatizacije zadrskega Sasa.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O PONAREJENEM RUSKEM DOLGU; KAKO SO RUSKI PRORAČUN ZVITO OŠKODOVALI ZA 400 MILIJONOV DOLARJEV; O BRISANJU SLEDI IN POMANJKANJU SODNEGA EPILOGA.