V nedeljo ste bili govornik na slovesnosti na Teharjah. Ste tam pogrešali aktualne politike?

Po svoje bi se verjetno spodobilo, da bi se vsaj nekateri politiki tam prikazali, po drugi strani mogoče njihova odsotnost v teh razgretih političnih razmerah za slovesnost niti ni bila tako slaba. Tako je bolj v ospredju ostal njen spominski značaj, kar je nedvomno prav.

Ko je na slovesnosti v Rovtah, na kateri so se prav tako spominjali žrtev povojnih pobojev, nastopil prvak SDS Janez Janša, se je na vpadnicah »dogajala revolucija«. Tokrat je ni bilo.

Tudi odsotnost politikov je verjetno pripomogla k temu. Po drugi strani so Teharje, in to ne glede na razumevanja dogajanja v polpretekli zgodovini, na zelo zmedenem slovenskem prizorišču vendarle v zavesti kot kraj, pred katerim se je dostojno pokloniti žrtvam. Rovt do letos v slovenski zavesti ni bilo, kljub izjemnemu trpljenju tamkajšnjih domačinov med drugo svetovno vojno in po njej.

Slovesnost ob obletnici kočevskega zbora odposlancev je nacionalna TV prenašala celo neposredno. Na njej smo videli predsednika države Boruta Pahorja in predsednika DZ Janka Vebra. Prva novica osrednje informativne oddaje je bila stara 70 let. Se preveč ukvarjamo s preteklostjo ter premalo s sedanjostjo in prihodnostjo?

Zlasti v sedanji gospodarski krizi, ki dejansko bolj prizadeva Slovence in Slovenke, je gotovo prva misel, da se preveč posvečamo preteklosti ter premalo sedanjosti in prihodnosti. Po eni strani je to res, po drugi pa nerazčiščena temeljna vprašanja iz preteklosti z repom še vedno tolčejo po sedanjosti. Ni mogoče reči, da niso nekoliko vgrajena tudi v temelje sedanje krize. To neravnovesje v slovenski družbi, ki ga občutimo skoraj na vsakem koraku, saj za enaka dejanja obstajajo različna merila pri presojanju, korenini v tem, da je po drugi svetovni vojni prišla do besede samo ena polovica Slovenije in da je ta popolnoma obvladovala prizorišče. To pušča posledice tudi na gospodarskem področju vse do danes, ker se je lahko samo v takih razmerah, ki niso bile odprte, demokratične, ki niso temeljile na objektivnih merilih, uveljavil značilni slovenski podalpski model tovarišijskega kapitalizma, ki je v krizi dočakal bankrot. Zato je vendarle tudi razmislek o preteklosti tisti, ki lahko prispeva k reševanju sedanje krize, čeprav je razumljivo, da ljudje, ki so od krize najbolj prizadeti, tega pogosto ne vidijo tako in menijo, da bi bilo treba preteklost pustiti popolnoma pri miru.

Levica na volitvah zmaguje zaradi partizanov, desnica jih izgublja zaradi domobrancev. Tudi Zoran Janković je na zadnjih volitvah Janeza Janšo premagal, ker je za partizane.

To je res presenetljivo in nekaj, kar dela Slovenijo za unikum v srednjeevropskem prostoru. Večkrat sem povedal, da je bil rezultat volitev 2011 v evropskem kontekstu velika izjema, ker je neuspešna politična opcija, ki je po splošnem mnenju v javnosti vodila državo slabo, na volitvah vendarle zmagala. Kot sem dejal v govoru na Teharjah, očitno še vedno deluje strah pred pogledom v to brezno polpreteklosti, zato smo prepričani, da nas bodo tiste sile, ki so narekovale tempo v celotnem obdobju po drugi svetovni vojni, tudi zdaj obvarovale tega pogleda. Vprašanje je, ali je to dolgoročno mogoče. Vsekakor je slovenska javnost volitve 2011 videla tako, zato je Slovenija izjema.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O VPLETENOSTI UPOKOJENCA KUČANA V POLITIKO; KAKO BRATUŠKOVA ZASEDA JANKOVIĆEV PROSTOR; KAJ POSEBLJA ZORAN JANKOVIĆ; ZAKAJ V SDS NISO PRIPRAVLJENI NA ČAS PO JANŠI.