Novembrske predsedniške volitve bo zaznamoval odnos do krize in z njo povezana razdvojenost politike, ki korenini v travmah preteklosti. Kdo od kandidatov – še vedno so resni pretendenti samo Danilo Türk, Milan Zver in Borut Pahor – bo volivce prepričal, da kot predsednik res lahko prispeva k naši suverenosti, soočenju mnenj, dialogu in blaginji.

Predsedniška kampanja poteka v času, ko je vse bolj otipljivo vprašanje, ali bo Slovenija zaprosila za evropsko finančno pomoč in koliko suverenosti si bo pri tem odrekla. Predsednik Danilo Türk se pri teh pomembnih vprašanjih umika v leporečje. Pričakovano, saj se je v svojem mandatu iz izjave v izjavo odmikal tudi od neuspešne Pahorjeve vlade.

»Mi spremembe potrebujemo, potrebujemo reforme, ki pa morajo krepiti in ne slabšati našo raven solidarnosti v družbi,« je dejal na Trgu svobode v rojstnem Mariboru. Nobene ni rekel o konkurenčnosti oziroma ravnotežju med solidarnostjo in konkurenčnostjo, ki jo sicer tako radi poudarjajo politiki vseh barv, še zlasti socialdemokrati. V pismu borcem, v katerih jih prosi za podporo pri zbiranju podpisov, je zapisal, da se bo še naprej zavzemal za »pravične in smotrne ukrepe za premagovanje gospodarske krize«.

Vemo, da »pravičnih« ukrepov in reform, ki ne bi prizadele nikogar, ni. V časih, ko bi potrebovali predsednika, ki bi svoj ugled zastavil za nepriljubljene ukrepe in reforme, njegovo retoriko krasi popolna vsebinska izpraznjenost.

V TISKANI IZDAJI VEČ O PREDSEDNIKOVEM LEPOREČENJU; O RAZKRITIH IN PRIKRITIH UDBOVCIH, DEJAVNIH V TÜRKOVI VOLILNI KAMPANJI; O TÜRKOVEM POJMOVANJU TOTALITARIZMA; KAKO SE JE KABINET PREDSEDNIKA VLADE SPREMENIL V TÜRKOVO PROPAGANDNO SLUŽBO.