Priporočila Evropske komisije za Slovenijo ne prinašajo nič novega. Slovenija je v pet let trajajoči agoniji, ki se kaže v stalnih presežnih makroekonomskih neravnovesjih. V zadnjem letu jih niso odpravljali. Še huje, lani je Slovenija s 14,7-odstotnim proračunskim primanjkljajem dosegla najslabši rezultat v EU in za dve odstotni točki prehitela celo Grčijo. Pot javnofinančnega uravnoteženja, ki je temeljila na zviševanju davkov, je bila, kot ugotavlja Evropska komisija, napačna. Bolezen slovenskih javnih financ je s 50,3 odstotka BDP javna poraba in ne prenizki davki. Primerljive države, kot so Češka, Slovaška ali Poljska, imajo javno porabo manjšo od 44 odstotka  BDP. Do danes nas je trojka Bratušek-Čufer-Jazbec zadolžila že za 10,5 milijarde, letošnji ZIPRO predvideva celo 7,7-milijardno dodatno zadolžitev.

Odstop Alenke Bratušek in padec vlade je zato pravo olajšanje. Prepričan sem, da smo s sedanjo vlado dosegli dno in da slabše ne more biti. S tem se strinjajo tudi tuji kreditodajalci, saj so zahtevane donosnosti na slovenske desetletne obveznice s 3,4 odstotka najnižje v zadnjih petih letih. Prihodnost Slovenije brez Alenke Bratušek bo očitno lepša. K zmernemu optimizmu me napotujejo tudi razmere v globalnem gospodarstvu. OECD napoveduje 3,4-odstotno globalno rast, to bo blagodejno vplivalo tudi na našo gospodarsko aktivnost. A izvoz sam po sebi ni panaceja. Lahko pomaga, a tako za pojavnost kot zdravljenje slovenske bolezni smo najprej odgovorni mi. Ne Evropska komisija in ne OECD ne bosta izvajali nujnih strukturnih reform, tuje institucije lahko pomagajo samo z anamnezo.

Tisto, kar država potrebuje, je preobrat v ekonomski politiki in izvedba strukturnih reform. Javne finance bo potrebno uravnotežiti s korenitim zmanjšanjem javne porabe in prakticirati fiskalno strogost. Samo ob znižanju javne porabe je možno govoriti o znižanju davkov. Slovenijo bo treba »predržaviti »v vitko državo, z rdečim flomastrom odpraviti institucionalno onesnaženje s presežnimi ministrstvi, direktorati, uradi, sveti, agencijami, veleposlaništvi itd. Preseganje statusa quo pa zahteva jasno politično večino, ki bi omogočala izvedbo družbenih sprememb. Nisem prepričan, da v tem trenutku v državi obstaja jasna večina za strukturne reforme v smislu devolucije države, privatizacije, deregulacije in liberalizacije. V zadnjem desetletju smo glede uvida v slovensko bolezen vendarle napredovali, glede izbire terapije in zdravnika pa vlada skoraj popolni agnosticizem.