"(Janez) Janša je bil, tako kot tudi (Zoran) Milanović, že od samega začetka skeptičen do arbitraže, arbitražno odločitev pa ocenjuje kot neugodno za Slovenijo. Prepričan je, da bi Slovenija v neposrednih pogajanjih z Zagrebom lahko priborila ugodnejšo razmejitev, in prav to je ves čas po opustitvi arbitraže predlagala tudi hrvaška stran (...)
Paradoksalno je tudi to, da bi bil Janša, ki v zadnjih letih nastopa z ultranacionalističnega, ksenofobnega in tudi rasističnega stališča, za Hrvaško boljša rešitev od 'zmernega' Šarca ali Cerarja (...)
Prihod takega politika na oblast, paradoksalno, daje večje možnosti za rešitev hrvaško-slovenskega spora o meji. Odnos Milanovića in Janše, ne glede na to, da je eden v predsedniški, drugi pa morda v premierski poziciji, bremeni nerešeni spor glede uresničevanja memoranduma iz Mokric, na kar opozarja (slovenski analitik in bivši diplomat Borut) Šuklje, čeprav (hrvaški politični analitik Žarko) Puhovski ne meni, da bi to lahko bila velika težava. Milanović, kot pojasnjuje Puhovski, nima težav s komunikacijo s politično oddaljenimi akterji (...)
Njihova ideološka oddaljenost v primeru Milanoviča in Janše paradoksalno olajša morebitno komunikacijo."