Analitiki ocenjujejo, da je nevarnost konflikta na Balkanu ob stabilni zvezi Nato majhna, oboroževanje pa zlasti del političnega pozicioniranja in krepitve podpore domače javnosti.

Vučić je v začetku meseca sporočil, da je Srbija od Kitajske kupila hipersonične balistične rakete zrak-zemlja, ki po njegovih navedbah lahko zadenejo cilje na razdalji do 400 kilometrov. Obenem je napovedal dodatno oboroževanje in izrazil bojazen, da bi bila Srbija lahko napadena s strani Hrvaške, Albanije in Kosova.

Srbija v oboroževanje po ocenah poznavalcev vlaga že od leta 2016, v zadnjih petih letih pa je bila po vojaških izdatkih pred vsemi državami Zahodnega Balkana, kažejo podatki Mednarodnega inštituta za mirovne raziskave (Sipri) s sedežem v Stockholmu, ki redno objavlja statistiko o vojaških izdatkih držav po svetu.

V letu 2024 je za nabavo domačega in tujega orožja ter vojaške opreme namenila okoli 902 milijona evrov, kar predstavlja približno en odstotek bruto domačega proizvoda (BDP). Skupni izdatki za orožje so bili v obdobju 2020-2024 za okoli 33 odstotkov višji od hrvaških, približno dvakrat višji od slovenskih in skoraj šestkrat višji od albanskih. Preostale države nekdanje Jugoslavije so imele bistveno nižje izdatke, je za STA navedla raziskovalka inštituta Katarina Djokić.

Med ključnimi vojaškimi nabavami Srbije v zadnjih letih je izpostavila kitajske protizračne sisteme FK-3 in HQ-17, francoske radarje GM-400 in GM-200, donirana letala MiG-29 iz Rusije in Belorusije, helikopterje H-145M iz Nemčije in sisteme mistral iz Francije. Glede raket zemlja-zrak iz Kitajske, ki so jim srbski tabloidi nadeli vzdevek zagrebčanke, je medtem dejala, da po razpoložljivih podatkih niso ne hipersonične ne balistične.

"Objavljena fotografija nakazuje, da ima srbsko letalstvo supersonične rakete zrak-zemlja CM-400AKG kitajske proizvodnje, ki jih uporablja tudi Pakistan, Srbija pa preverja možnost njihove integracije na letala MiG-29," je pojasnila in dodala, da so rakete očitno še v fazi testiranja.

Čeprav gre za ofenzivno orožje, omenjene rakete po ocenah srbskega vojaškega analitika Aleksandra Radića nimajo pravega vojaško-političnega pomena, saj so vse sosednje države bodisi članice Nata ali pa z zavezništvom tesno sodelujejo. Nato po njegovem prepričanju tako zagotavlja stabilnost, nevarnost pa bi lahko nastala ob krizi Nata ali širši krizi globalnega reda, ki bi kot stranski učinek lahko povzročila popolno destabilizacijo Balkana.

Srbija ima danes na nekaterih področjih, predvsem pri raketnih sistemih, močnejše vojaške zmogljivosti kot druge države v regiji. Skupna moč vojske pa je odvisna tudi od človeškega faktorja, morale in organizacije, kar se je pokazalo tudi v 90. letih. Radić meni tudi, da preprečevanje morebitne agresije ni glavni razlog za oboroževanje, temveč naj bi bila to želja Vučića po krepitvi domače javnomnenjske podpore ter zunanjepolitični interesi.

"Vučić z nakupi orožja gradi odnose s pomembnimi političnimi partnerji v tujini," je za STA dejal analitik, ki kot najpomembnejše partnerje izpostavlja Kitajsko, Izrael in Francijo. Pri tem po njegovih besedah ni toliko pomembno, ali Srbija kupuje letala, radarje ali rakete, temveč to, da so posli povezani z neposrednimi političnimi dogovori med voditelji držav.

Vučić s tem po mnenju Radića pridobiva zunanjo politično podporo, posledično pa tudi domačo. "Kupuje francosko, izraelsko ali kitajsko orožje. Konkretna izbira pa je nato prilagojena temu, kaj bo imelo največji učinek pri pozicioniranju Srbije v regiji, ker to neposredno vpliva na Vučićevo pozicijo v očeh domače javnosti," pojasnjuje.

Vučić, kot dodaja analitik, poskuša podporo javnosti krepiti tudi tako, da ustvarja podobo ogrožene države oz. umetno krizo in spodbuja nacionalistična čustva.

"Upanje za politično preživetje gradi na delu javnosti, ki ga podpira in verjame, da so glavni problemi Srbije posledica tujega vpliva - delovanja tujih služb in ljudi, ki sovražijo Srbijo," pravi in dodaja, da je v Srbiji pogosto mogoče slišati, da se ne sme ponoviti situacija, ko bi Hrvaška ali Albanci ogrožali varnost države.

Rakete z dosegom 400 kilometrov so zato po njegovem prepričanju predvsem simbolično sporočilo domači javnosti, češ, Srbija je močna in Vučić je naredil vse, da bi bila sposobna obrambe. Koristi od tega pa imajo tudi sosede.

"Zagreb, Beograd in Priština pogosto delujejo v nekakšnem političnem trikotniku, kjer si med seboj ustvarjajo občutek ogroženosti. Ta koristi notranji politiki vseh treh, hkrati pa je tudi argument za njihovo dodatno oboroževanje," pojasnjuje Radić. Djokić pa ob tem opozarja na tveganje "začaranega kroga" - povečane nabave ene države spodbujajo druge k dodatnemu oboroževanju, to pa lahko vodi v nadaljnjo eskalacijo.