Vrh EU sprejel načrt za zajezitev sredozemske migracijske poti

Načrt vključuje krepitev podpore libijski obalni straži, nadaljnja prizadevanja za razbitje poslovnega modela tihotapcev s prebežniki in zagotovitev ustreznih zmogljivosti za ustrezen sprejem migrantov v Libiji.

Voditelji so se v skupni malteški izjavi zavezali k zagotovitvi učinkovitega nadzora zunanje meje in zajezitvi toka nezakonitih migrantov ter h krepitvi sodelovanja z Libijo in njenimi sosedami.

V načrtu so izpostavili deset prednostnih nalog, med njimi urjenje, opremo in podporo libijski obalni straži, nadaljnja prizadevanja za razbitje poslovnega modela tihotapcev s prebežniki, zagotovitev ustreznih zmogljivosti za sprejem prebežnikov v Libiji in zmanjšanje pritiska na libijske kopenske meje.

Ta prizadevanja bodo podprli s potrebnimi finančnimi sredstvi v okviru obstoječega večletnega evropskega proračuna, v katerem je za razvojno pomoč Afriki namenjenih 31 milijard evrov.

Po stabilizaciji razmer na zahodnobalkanski poti in dogovoru s Turčijo se unija tako sedaj osredotoča na osrednjo sredozemsko pot in Libijo, od koder prihaja največ prebežnikov.

V EU poudarjajo, da je ukrepanje za omejitev toka na zahodnobalkanski poti obrodilo sadove, saj se je število nezakonitih prihodov v zadnjih štirih mesecih lanskega leta v primerjavi z enakim obdobjem leto prej zmanjšalo za 98 odstotkov.

Zdaj obljubljajo enako odločno ukrepanje na osrednji sredozemski poti, po kateri je lani prišlo v unijo več kot 180.000 prebežnikov. Rekordno število, več kot 4500, jih je na poti izgubilo življenje.

Razlik med zahodnobalkansko in osrednjesredozemsko potjo je sicer veliko. Okoli 90 odstotkov prebežnikov, ki pridejo v Evropo po osrednji sredozemski poti, je nezakonitih ekonomskih migrantov, ki prihajajo iz varnih držav, na primer Nigerije in Eritreje, ter niso upravičeni do mednarodne zaščite. Na vzhodu je bila večina prebežnikov beguncev.

Razlike so tudi med ključnima državama, s katerima mora unija sodelovati za zajezitev toka: Turčijo in Libijo. Modela sodelovanja s Turčijo ni mogoče ponoviti z Libijo, kjer so politične razmere od padca Moamerja Gadafija leta 2011 zelo kaotične.