»Videl sem stvari, ki jim vi ljudje ne bi verjeli. Videl sem napade ruskih balističnih dronov na Odeso, gledal sem bleščečo svetlobo ameriških C-žarkov, ki so stalili led Grenlandije, opazoval sem ognjene sledi kitajskih laserjev nad Tajvansko ožino. Vsi ti trenutki bodo izgubljeni v času, kot solze v dežju. Čas je za smrt.«

To je parafraza enega najboljših prizorov iz zgodovine filma, monolog umirajočega androida iz kultnega filma Blade Runner, ki ga je davnega leta 1982 režiral nesmrtni Ridley Scott. Je povedna, ker zdaj smo tam. Vse je pripravljeno na zadnji, tretji svetovni spopad. Vsi pogoji so dani; povojni svetovni red je poteptan, mednarodno pravo zdrobljeno v prah, Združeni narodi so natanko tam, kjer je bilo Društvo narodov pred začetkom druge svetovne vojne, velesile počnejo, kar jih je volja, njihovi voditelji pa javno tekmujejo v merjenju velikosti svojih egov.

Velikim in močnim ni treba odgovarjati za nič, ne za besede, s katerimi vsak dan grozijo svobodnim ljudem in narodom, ne za dejanja, s katerimi sejejo grozo in strah po vsem svetu. Največje države sveta hočejo še več ozemlja, še več naravnih bogastev, še več moči in še več podrejanja. Zlati časi hladne vojne, ko so velesile tekmovale za prevlado v vesolju, za naselitev Lune in Marsa, so minili. Zdaj se znova bojujejo za Zemljo. Čas teče nazaj.   

Davnega in čudnega leta 2012, ko se je zdelo, da čas stoji, sem izdal knjigo z naslovom Od naroda do države in nazaj. V tistih časih, ko je bil svet še v zatišju pred nevihto in je bil Krim še ukrajinski, sem verjel, da sem dal moji zbirki esejev naslov, ki bo hkrati pomenljiv in razumljiv. A sem se uštel. Le malokdo je razumel aluzijo na dolgo pot Slovencev od naroda do nacionalne države in potem morda že kmalu nazaj, v narod Evrope … in potem morda nekoč spet tudi naprej, do Združenih držav Evrope.

Takrat je bilo to morda malo prezgodaj, danes je morda že malo pozno. Ni pa prepozno. V teh časih nas Evropejce z vseh koncev sveta zasipajo s sporočili, da razpadamo in izginjamo, posebej se s temi sporočili trudijo v Rusiji in Ameriki, ker jim gremo strahotno na živce. Evropa je moteča, ker živimo v miru in relativnem blagostanju, ker se ne spopadamo med seboj in nikomur ne grozimo, ker se trudimo pomagati šibkim, revnim in napadenim, ker še kar verjamemo v pravno državo, demokracijo in v enakost ljudi ne glede na vse razlike.

Še nikoli tako kot ta čas nas velike sile prepričujejo, še posebej ruska in ameriška propaganda, da se je evropski demokratični projekt združevanja držav klavrno sesul, da smo nepomembna lisa na zemljevidu sveta, ki ne sme sesti za mizo velikih, ki je popolnoma odvisna od drugih, ki nima realne vojaške moči, ki se ni sposobna sama braniti, ki ne odloča o ničemer in smo v neki že bližnji prihodnosti lahko samo vazali velikih sil, bodisi Amerike, Rusije ali Kitajske.

Trump in Putin držita v šahu ves svet. Miroljubnost in spravljivost razumeta kot šibkost, šibkost pa prezirata. Čas je za odločnost in pogum. Evropejci narod nismo in morda nikoli ne bomo. Imamo pa domovino, našo Evropo.

V takih časih se v Evropi končno počasi prebujamo in se sprašujemo, kako naprej. In že to je veliko, da hočemo naprej, ker nasprotniki evropskega združevanja zahtevajo pot nazaj. Nazaj v domnevni raj suverenih nacionalnih držav, od EU bi ostala evropska blagajna, iz katere bi suverenisti po zgledu Orbanove Madžarske še naprej prejemali več, kot v blagajno prispevajo. Paradoks suverenistov je, da so vsi po vrsti neto prejemniki evropskih sredstev, v prvi vrsti so to Madžarska, Češka in Slovaška.

Vse te države druži tudi to, da so nekoč kot članice Varšavskega pakta že imele status ruskih vazalov, s čimer izkazujejo ujetost v neki kolektivni stockholmski sindrom do imperialne Rusije. Slovenci na srečo nismo delili blagrov ruskega vazalstva in smo bili v času Titove Jugoslavije del neuvrščenega sveta pod varnostnim in finančnim patronatom ZDA. »Tito ima srce v Rusiji, denarnico pa v Ameriki,« se je rad pošalil moj rajnki nono Rudolf. In je imel prav.

Čas, ki je bil najbolj naklonjen ustvarjanju bolj povezane in enotnejše EU, je bil v začetku tega stoletja. Takrat so trije modreci, Valery Giscard d'Estaing, Giuliano Amato in Jean-Luc Dehaene, pripravili Pogodbo o Ustavi za Evropo, kar je bil prvi velik korak k bolj povezani in bolj enotni EU. Bil je tudi prvi korak na poti k federativni ureditvi Evrope, ravno prav pogumen, da bi se učinkovitost odločanja znotraj EU bistveno povečala, in ravno dovolj previden, da bi se suverenost nacionalnih držav članic še vedno ohranila.

Kot slovenski veleposlanik v Rimu sem bil med povabljenimi veleposlaniki EU, ki jim je trojica v začetku leta 2004 v Rimu prvič predstavila pogodbo. Bilo je svečano in vzneseno. Priložnost je bila zgodovinska, a je bila zamujena. Medtem ko smo v Sloveniji pogodbo ratificirali med prvimi, so jo Francozi kot prvi zavrnili, na ustavnem referendumu maja 2005. S tem je bila federativna prihodnost EU za dolgo pokopana. Ne pa za vedno.

EU prihaja na razpotje. Po eni poti bodo krenile največje in najvplivnejše države EU, t. i. jedrne države, nekdanje ustanoviteljice evropskega povezovalnega projekta. Zraven njih bodo države, ki so vedno pripadale zahodu in imajo z njimi najtesneje povezana gospodarstva in med temi je tudi Slovenija. Družila jih bo zavest, da ima v svetu brutalne prevlade treh velesil prihodnost samo enotna EU, ki lahko hitro sprejema odločitve in s tem učinkovito deluje in se odziva na razmere v svetu.

Evropska komisija

Na drugi poti bodo države, ki si želijo vrnitve nacionalne suverenosti, povrnitve meja in mejnih režimov, nacionalnih valut in samozadostnih gospodarstev, medtem ko bosta za njihovo varnost skrbeli ali Rusija ali pa ZDA. Proti plačilu seveda. Suverenost bo zato draga in nič kaj častna. Zagotavljanje varnosti proti plačilu je mafijska praksa, po kateri plačuješ za varnost pred tistimi, ki jim plačuješ. Zato bo ključna naloga tistih držav Evrope, ki bodo ostale združene in še bolj povezane, seveda varnost in sposobnost samostojne obrambe pred izsiljevalskimi silaki.

Nasprotniki in kritiki EU nam očitajo, da v primerjavi z ZDA nimamo realnega vpliva na razmere v svetu, ne povedo pa, zakaj je tako. Zato, ker je voditelj ZDA moder in lep, ali zato, ker ima najmočnejšo vojsko na svetu? In ko se Evropa končno zbudi in se odloči okrepiti svojo obrambo, taisti kritiki zaženejo vik in krik zoper »militarizacijo« Evrope. Pri tem pa jim z veseljem pomagajo ruski propagandisti.

Evropa postaja eno zadnjih zatočišč spoštovanja temeljnih načel mednarodnih odnosov. Predsednik Trump demokracijo meri samo še po tonah mineralov, ki jih države premorejo, najbolj demokratična je po tem kriteriju Savdska Arabija in po novem tudi Venezuela. Še nikoli doslej se ni zgodilo, da bi naši varnosti in ozemeljski celovitosti hkrati grozili Rusija in Amerika. Še nikoli. In ko se nekaj zgodi prvič, je treba tudi odgovoriti na način, ki je prvič.

Prvič bomo morali reči Ameriki ne, ne pristajamo na grožnje in izsiljevanja. Evropski narodi in še posebej Slovenci smo bili prevečkrat žrtev tistih, ki so potrebovali našo zemljo za njihovo varnost, za življenjski prostor okupatorjev vseh vrst in barv, ki so nas iztrebljali v imenu višjih interesov. A smo se ubranili in obstali.

Trump in Putin držita v šahu ves svet. Miroljubnost in spravljivost razumeta kot šibkost, šibkost pa prezirata. Čas je za odločnost in pogum. Evropejci narod nismo in morda nikoli ne bomo. Imamo pa domovino, našo Evropo.