Avgusta lani je izšla knjiga Swap (Menjava),ki sta jo napisala ameriška preiskovalna novinarja Draw Hinshaw in Joe Parkinson, v njej pa opisujeta menjavo, ki je leta 2024 vznemirila svet.

Proti Zahodu, na svobodo, je lahko odšlo 16 ljudi, v Rusijo pa se jih je vrnilo osem – med njimi tudi poklicni morilec, več hekerjev in spečih agentov ter dva mladoletna otroka. Slovenija je v tej operaciji igrala tako pomembno vlogo, da se je kar dvema predsednikoma Združenih držav zdelo potrebno, da se osebno zahvalita (bivšemu) premierju Robertu Golobu in (bivšemu) direktorju Sove Jošku Kadivniku.

arhiv

Golob in Kadivnik sta v knjigi Swap omenjena med šesterico evropskih voditeljev, vključenih v proces menjave. Objavljamo prvi del glavnih poudarkov knjige in dodajamo še nekaj slovenskih, insajderskih poudarkov.

Prvega avgusta 2024 je iz brniškega letališča proti turški prestolnici poletelo rusko vladno letalo. Naključni sprehajalci na polju v Spodnjem Brniku so morda začudeno pogledali oznake letala, ki že zaradi sankcij proti Rusiji uradno ne bi smelo leteti v zračnem prostoru Evropske unije.

Toda tistega dne se je zgodila izjema: sodišče v Ljubljani je neobičajno hitro in konspirativno razsodilo, da morata dva tuja državljana s svojima mladoletnima otrokoma nemudoma zapustiti državo. Slovensko sodstvo je načeloma neodvisno, vendar je v tem primeru ravnalo v skladu z navodili »od zgoraj«.

In ko napišemo »od zgoraj«, je to skoraj dobesedno tako. Država je bila namreč del neformalne mednarodne koalicije, v kateri so sodelovale še Združene države Amerike, Nemčija, Norveška in Poljska, Turčija pa je igrala vlogo nevtralnega posrednika. Na nasprotni strani, v najboljši maniri hladne vojne, je stala Putinova Rusija s svojo podložnico Belorusijo.

SOVA

Podobno kot marca 2022, ko so premierji Slovenije, Češke in Poljske kot prvi evropski politiki obiskali Kijev, s čimer so izrazili moralno podporo Ukrajini, žrtvi ruskega imperializma, je bila naša država tudi dve leti kasneje na pravi strani zgodovine. Kajti ravnanje kremeljskega režima, ki ga razgalja tudi knjiga Swap, dokazuje, da imamo opravka z režimom, ki po potrebi zapira pomembne tuje državljane, zlasti Američane in druge zahodnjake, da bi z njimi trgoval za zaprte ruske vohune, likvidatorje in hekerje.

Koga si je želel Putin

Šest letal je tistega dne zaporedoma, dobesedno drug za drugim, po skrbno pripravljenem protokolu pristalo v Ankari, kjer je na vročem asfaltu turške prestolnice, stran od oči javnosti, izkrcalo dragocene potnike. Skupaj jih je bilo 26; tretjina jih je presedla na letalo, namenjeno v Moskvo, dve tretjini jih je odletelo na Zahod, proti Združenim državam Amerike, v Nemčijo in Veliko Britanijo.

Draw Hinshaw in Joe Parkinson svojo knjigo začenjata v Ankari, kjer se je zaključil več mesecev dolg proces tajnih pogajanj o usodi ruskih zapornikov in zahodnih talcev v ruskih zaporih. Kajti kot bomo spoznali v nadaljevanju, je bila menjava pravzaprav trgovina z ljudmi, ki jo je v slogu ugrabitelja izposloval ruski avtokrat Vladimir Putin.

Youtube

Slovenija se pojavi že na prvi strani, v uvodu, ko avtorja omenita poročeni par z dvema mladoletnima otrokoma, ki se je pretvarjal, da je običajna argentinska družina s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Toda Maria Mayer Munoz in njen soprog Ludwig Gisch nista bila Argentinca, temveč rojena Rusa, dolgoletna pripadnika obveščevalne službe SVR, tako imenovana ilegalca, speča agenta, varno »asimilirana« v izbrani državi.

Njuni pravi imeni, Maria Dulceva in Artem Dulcev, nista bili znani niti otrokoma. Še več, otroka nista imela pojma, da sta Rusa, da sta njuna starša Rusa in še vohuna povrhu. Resnico sta po kosih začela dobivati šele na letalu, ki je 1. avgusta zvečer pristalo v Moskvi, na letališču pa ju je v španščini prijazno ogovoril lepo urejeni moški nizke rasti, okoli katerega je mrgolelo varnostnikov.

Vladimir Putin je osebno pričakal dragoceno »pošiljko«, s čimer je dal vedeti, kako zelo pomembna je bila zanj ta menjava. Kot nekdanji kagebejevec je čutil moralno dolžnost, da poskrbi za »svoje«. Putin nikoli ni pozabil na svoj obveščevalni pedigre.

Zahodnjaki kot ruski talci

Hinshaw in Parkinson sta novinarja Wall Street Journala, ki je kot eden osrednjih ameriških medijev odigral ključno vlogo pri odločitvi Josepha Bidna, da z ruskim avtokratom Vladimirjem Putinom sklene dogovor o zamenjavi šestih ruskih zapornikov za sedem ameriških (tej skupini se je kasneje pridružilo še nekaj Rusov in zahodnjakov, tako da se je na koncu v operaciji znašlo 26 ljudi).

Youtube

Ta nič kaj plemenita »trgovina s človeškimi usodami« je bila nujna, če so Američani želeli iz nečloveških ruskih zaporov in kazenskih kolonij spraviti svoje državljane, hkrati pa pustiti, da Putin po načelu quid pro quo dobi nazaj zanj očitno izjemno pomembne posameznike: Vadima Krasikova, profesionalnega morilca, zaprtega v Nemčiji, ki je bil ključni del dogovora, speča vohuna Ano in Artema Dulceva (skupaj z otrokoma), zaprta v Sloveniji, Pabla Gonzaleza oziroma Pavla Rubceva, domnevnega španskega novinarja, ki je bil v resnici agent GRU, Mihaila Mikušina, še enega ilegalca vojaške obveščevalne službe GRU, Viktorja Bouta, razvpitega trgovca z orožjem, ki si ga je ruski predsednik zelo želel dobiti nazaj v Rusijo, in še nekaj na Zahodu zaprtih ruskih hekerjev.

Med izpuščenimi na ruski strani so bili tudi drugi, neameriški državljani, ki se jih je Putinov režim želel znebiti: ruski novinar in opozicijski politik Vladimir Kara-Murza, Ilja Jašin in več ruskih kritičnih umetnikov, opozicijskih aktivistov in članov (prepovedane!) civilne družbe. Del paketa je bila tudi peterica nemških državljanov, ki so jih v Rusiji zaprli pod različnimi obtožbami, skoraj vsi pa so bili obsojeni na stroge kazni tudi zato, da bi lahko kasneje trgovali z njimi.

Trgovina s človeškimi usodami

Nobena trgovina ni možna brez pravih kart, kot bi rekel Bidnov naslednik Donald Trump, zato je moral Putin dobiti seznam vsaj približno dovolj »težkih« zahodnjakov, prvenstveno Američanov, aretiranih v Rusiji in obsojenih na tako dolge zaporne kazni, da bi to sprožilo javni pritisk na Belo hišo, naj naredi vse za to, da bodo zaprti (Američani) lahko prišli domov.

V tej skupini zagotovo posebno vlogo igra novinar Wall Street Journala Evan Gershkovich, ki je bil do aretacije marca 2023 zakoniti, akreditirani dopisnik tega ameriškega medija v Rusiji. Toda ruska varnostna služba FSB mu je v Jekaterinburgu namestila past, vanjo se je ujel in zato so ga lahko obsodili na dolgoletno zaporno kazen.

Profimedia

Bivši marinec Paul Whelan se je že leta 2018 znašel v zaporu, ker je prišel v Rusijo zaradi poroke, njegovega kolega Trevorja Reeda pa je za zapahe spravil obisk pri dekletu. Naslednji, ki ga je Putinov režim ujel na limanice vohunjenja, je bil Marc Fogel, učitelj zgodovine, zaposlen na angleško-ameriški šoli v Moskvi.

Medijsko precej odmevna je bila tudi aretacija Brittney Griner, dvakratne olimpijske prvakinje, ki je prišla v Rusijo igrat košarko. Naslednji dve žrtvi sta bili posredno povezani z Rusijo; radijska novinarka Alsu Kurmaševa se je v domovino vrnila na obisk bolne matere, balerino Ksenio Karelino pa je v kazensko kolonijo spravila donacija nekaj manj kot 52 dolarjev ukrajinski humanitarni organizaciji.

Knjiga Swap precej podrobno opisuje vsako posamezno zgodbo. Nastopajoči se med seboj niso poznali, združila jih je ena sama skupna točka: v nekem trenutku so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času, z njimi se je poigralo mogočno kolesje totalitarne države. Putinov »mastermind« teh aretacij, generalmajor Vladislav Menšikov, je predlagal, da kot neke vrste talce uporabi prav te posameznike, za katere bodo v Washingtonu naredili zelo veliko, da jih ruski režim izpusti.

Njihova zamenjava za morilca, vohune, hekerje in trgovca s smrtjo se zdi škandalozna samo na prvi pogled, kajti ko imamo opravka s psihopatom, kakršen je Putin, ni druge možnosti kot mučna pogajanja, ki spominjajo na barantanje.

Sašo Švigelj

»Brez vas nam ne bi uspelo«

Hinshaw in Parkinson sta leta 2022 že uspešno sodelovala pri knjigi o 276 ugrabljenih srednješolkah v Nigeriji (Bring Back Our Girls, Pripeljite nazaj naša dekleta), zato jima fenomen ugrabitve in talcev ni bil neznan.

Vseeno pa je knjiga Swap, ki sta jo napisala v manj kot letu dni, precej bolj kompleksna in širša, saj je bilo z zgodbo o največji zamenjavi vohunov po koncu hladne vojne povezanih vsaj ducat držav, v tajna pogajanja pa je bilo v zakulisju vključenih kar nekaj izjemno vplivnih posameznikov iz različnih koncev sveta (Roman Abramovič, Hillary Clinton, Tucker Carlson, Eric Schmidt, Rupert Murdoch, Mohamed bin Salman idr.).

Med šesterico evropskih voditeljev, brez katerih zamenjava ne bi bila mogoča, avtorja omenjata Roberta Goloba in zdaj že nekdanjega direktorja Sove Joška Kadivnika.

Janševa vlada ga je odstavila na svoji prvi seji. Kadivnika je pred meseci v Ovalni pisarni osebno sprejel Donald Trump, nekaj dni pred razrešitvijo pa mu je šef Mosada kar po pošti poslal visoko odlikovanje v zahvalo za sodelovanje med službama. Toda v politiki, ki posega na vsa področja delovanja države, je pač tako: danes si, jutri te več ni.

Vseeno pa ostajajo dejanja, sploh takšna, ki bodo zapisana v zgodovino. Menjava vohunov in političnih zapornikov, ki se je zgodila na letališču v Ankari 1. avgusta 2024, je bila rezultat pol leta trajajočih tajnih večstranskih pogajanj, ki so se stopnjevala spomladi in poleti 2024.

Profimedia

Kljub vojni v Ukrajini, ki jo kremeljski propagandni stroj prodaja kot agresijo zveze Nato na Rusijo, kljub sankcijam proti agresorski Rusiji in ne glede na visoko stopnjo nezaupanja med »Vzhodom« in »Zahodom« je tajna diplomacija na koncu rodila sadove.

Koliko je Putinu pomenila vrnitev njegovih agentov, so pokazali posnetki večernega sprejema na moskovskem letališču Vnukovo, ko je ruski predsednik osebno pričakal vrnjene agente – Marijo Dulcevo celo s šopkom rož. Ciniki so ob tem pripomnili, da je bila takšne geste nazadnje deležna njegova hči, ko se je poročila.

Velika državna skrivnost

Projekt menjave je med pogajanji večkrat visel na nitki. Tik pred uresničitvijo, julija 2024, je ameriški predsednik Joseph Biden osebno poklical slovenskega premierja Goloba in ga prosil, da bo naša država res stoodstotno zraven in sodelovala kot zaveznica in prijateljica.

Februarja istega leta je zaradi smrti Alekseja Navalnega menjava že skoraj padla v vodo, zato je bila napetost precejšnja. Konec koncev je šlo za 16 ljudi, ki naj bi jih Putinov režim izpustil na svobodo v zameno za osem Rusov (in dva mladoletna otroka). Razlika ni bila bistvena v številkah, pač pa v vsebini – v osebnostih zapornikov.

Medtem ko so bili zahodnjaki (in ruski alternativci) zaprti zaradi izmišljenih obtožb in obsojeni zaradi hujših deliktov proti državi (vohunjenje, veleizdaja, terorizem ipd.), pa so bili na ruski strani izključno profesionalci: obveščevalci, speči agenti, hekerji in morilec v službi države.

Profimedia

Za boljšo ilustracijo: Vadim Krasikov, agent FSB, je poleti 2019 sredi Berlina pred očmi več očividcev ustrelil čečenskega disidenta, za kar je dobil dosmrtni zapor, sodišče ga je okvalificiralo kot »naročen državni umor«. Nemški kancler Olaf Scholz je imel zaradi tega hude težave, saj je šlo (tudi) za moralno vprašanje. Končno je privolil, da ga Nemčija izpusti in vključi v menjavo vohunov.

Slovenski premier Golob takšnih dilem ni imel, saj zakonca Dulcev, ki ju je sodišče v Ljubljani praktično tik pred menjavo obsodilo na identično zaporno kazen, kot sta preživela dni v zaporu, za Slovenijo nista več predstavljala varnostne ali kakšne druge grožnje. Ne glede na to pa brez njune vključitve menjava ne bi uspela, kar so v pogovorih s slovenskimi sogovorniki ves čas poudarjali Američani: »We couldn't have done it without you. Brez vas nam ne bi uspelo!«

Slovenska obveščevalno-varnostna služba (Sova) je na argentinska državljana, ki sta živela v Črnučah umirjeno življenje, postala pozorna šele potem, ko so jo nanju opozorili kolegi iz Londona. MI6 torej (o podrobnostih bomo več napisali prihodnjič). Začeli so jima pozorno slediti, sledenje je trajalo devet mesecev in ga je osebno nadzoroval direktor Sove Joško Kadivnik, zanj pa sta vedela le premier Golob in njegov svetovalec za nacionalno varnost Andrej Benedejčič.

Operacija je morala potekati v največji možni tajnosti, kajti če bi lažna Argentinca, v resnici šolana agenta ruske SRV, zaznala, da se nekaj dogaja, bi pobegnila in za seboj uničila vse dokaze. Njun pobeg bi ogrozil celotno operacijo menjave in močno prizadel ugled Sove pa tudi Slovenije.

Prav zato je bilo ključno, da je krog tistih, ki so seznanjeni z nadzorom spečih agentov, čim manjši. Šele začetek sojenja je po naravi stvari razkril nekaj osnovnih podatkov, vendar je bilo takrat že jasno, da bo do menjave prišlo. Rusi, ki so do aretacije svojih spečih agentov močno podcenjevali Slovenijo, so poskušali na vse možne načine vplivati na potek oziroma razplet, kajti razkritje zakoncev Dulcev je odločilno vplivalo na končno razmerje v menjavi.

MV

Kremelj je najprej uporabil ves arzenal dobrikanja, potem so se začele grožnje, ki so vrhunec dosegle s smrtjo Navalnega v ruskem zaporu – uradno poročilo pravi, da je bila smrt naravna, česar pa v Rusiji tako ali tako nihče ne verjame. Prav Navalni je bil predviden za »zamenjavo« za zakonca Dulcev oziroma družino Dulcev.

Fenomen spečih agentov (ilegalcev)

Ruski SVR (naslednica nekdanje KGB) nadaljuje več desetletij star program t. i. ilegalcev. To so speči agenti, vohuni, ki nimajo nobene uradne funkcije (niso ruski diplomati), ampak živijo pod lažnimi identitetami v ciljnih državah, denimo v Evropi in Združenih državah. Pogosto so državljani tretjih držav, ki se priselijo v novo domovino, tam pa si ustvarijo družine, kariere, socialna omrežja in postanejo del novega okolja, ob tem se trudijo, da ne izstopajo in da so čim bolj »normalni«.

Ideja, ki so jo začeli izvajati že v Sovjetski zvezi, nima za cilj direktnega (in močno tveganega) vohunjenja, temveč dolgoročno penetracijo v novo okolje in previdno, natančno zbiranje občutljivih informacij, pa tudi vpliv na družbene elite. Jurij Andropov, nekdanji šef KGB, je program spečih agentov povzdignil na nivo najvišje prioritete, propaganda pa je v 70. letih prejšnjega stoletja dosegla tudi leningrajskega dijaka Vladimirja Putina, da se je vpisal v program, vendar je minilo še nekaj let, preden so ga poklicali na pogovor.

Na začetku 80. let je postal operativec KGB v vzhodnonemškem Dresdnu, nikoli pa mu ni uspelo priti med speče agente. Vseeno je obdržal čustvene vezi s fenomenom tajnih služb; ne nazadnje je bil, preden je konec leta 1999 postal delegirani predsednik Rusije, tudi premier in še pred tem direktor zvezne varnostne službe FSB.

Prav pod Putinom so siloviki, pripadniki varnostnih služb, postali del družbene elite, ruski avtokrat pa je varnostni in obveščevalni aparat že večkrat zlorabil tudi za povsem osebne vendete (Litvinenko, Politkovskaja, Skripal, verjetno tudi Navalni).

Rusija kot malopridna država

Škandalozna zamisel, po kateri bi režim za dosego svojih ciljev aretiral dovolj pomembne tujce na svojem ozemlju, jim podtaknil »dokaze« in na tej podlagi obsodil na dolge zaporne kazni, ni od včeraj, saj so že v Sovjetski zvezi poznali t. i. kompromat. Z njim so nekoga spravili v zapor, včasih tudi iz povsem osebnih razlogov (ženske, ljubosumje, kariera ...).

Toda zapiranje tujcev pod absurdnimi obtožbami je bilo po letu 1990 vseeno bolj značilno za t. i. malopridne države, med katerimi je izstopala zlasti Severna Koreja, čeprav so se primeri dogajali tudi v Iranu, Afganistanu, Mjanmaru, Jemnu in podobnih propadlih državah.

Profimedia

To, da naj varnostni organi zaprejo dovolj ugledne tujce v Rusiji, ki bodo omogočili pogajanja o izpustitvi pomembnih Rusov na Zahodu, naj bi bil izrecen Putinov ukaz.

Takšna sprememba v odnosu do Zahoda, ki jo deloma pojasnjuje vojna v Ukrajini, postavlja Rusijo v povsem novo luč: v to državo ni več varno potovati, če bi lahko njen režim proti vam uporabil karkoli pomembnega oziroma bi vašo aretacijo lahko izkoristil kot pogajalski žeton za kak drug cilj. Če niste ravno ameriški, britanski, francoski ali nemški državljan, se vam lahko zgodi, da boste v ruskih kazenskih kolonijah preživeli vrsto let.

Takšen dramatičen zasuk v ruski mentaliteti, ki na nas, Evropejce, gleda kot na sovražnike, nas ponovno pripelje do spoznanja, da smo se znašli v neki novi, a prav nič manj brutalni verziji hladne vojne.

Knjiga Drewa Hinshawa in Joeja Parkinsona, ki sta novinarska kolega Evana Gershkovicha, ene od žrtev Putinovih ugrabitev, odpira tisti del hibridne vojne med Rusijo in Zahodom, ki ga najraje ne vidimo. To je namreč takšna prikrita vrsta vojne, v kateri se mora diplomacija prilagoditi novim razmeram. Vlogo teroristične skupine, ki ugrablja tujce, je zdaj prevzela Rusija. Razvila je učinkovit sistem, ki temelji na surovi transakcijski logiki hladne vojne, ko je človeško življenje ocenjeno po sovjetskih standardih.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.