Z izrazi sožalja sta se na smrt političnega veterana nemudoma odzvala ruski predsednik Vladimir Putin in zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov, poroča ruska tiskovna agencija Itar-Tass.
Slednji je za radio Eho Moskva tudi spomnil, da je imel Ševardnandze pregovorni gruzijski temperament in se je znal malce preveč razburiti, a obenem ni bil prepirljiv in se je bilo z njim vedno mogoče pogovarjati enakopravno in neposredno. Označil ga je kot človeka "številnih talentov" in idealnega predstavnika Gruzije.
Pokojni se je v zgodovino zapisal predvsem kot človek, ki je vodil sovjetsko diplomacijo v času Gorbačova, perestrojke in glasnosti. Ta položaj je namreč zasedal pet let - od leta 1985 do 1990 in nato še mesec dni tik pred uradnim razpadom Sovjetske zveze konec leta 1991.
S svojim tedanjim delom si je Ševardnadze prislužil veliko hvale. Bil naj bi najliberalnejši vodja diplomacije v zgodovini Sovjetske zveze ter eden politikov, ki so največ prispevali k politiki popuščanja (detente), s katero se je bolj ali manj mirno končala hladna vojna.
Med drugim naj bi bil med arhitekti doktrine, ki je vzhodnoevropskim satelitom Sovjetske zveze dovolila, da gredo svojo pot. Ko so v teh državah konec 80. let izbruhnile demokratične revolucije, Moskva kljub prošnjam tamkajšnjih komunističnih voditeljev vanje ni poslala svojih čet.
V tistem času naj bi Ševardnadze zagovornikom trše politike Kremlja med drugim odvrnil, da "je čas, da spoznamo, da bajoneti, tanki ali kri ne morejo voditi niti v socializem, niti v prijateljstvo ali dobrososedske odnose, niti v spoštovanje".
Leta 1991 se je dal Ševardnadze krstiti in je postal član Gruzijske pravoslavne cerkve. V Gruziji je bil sicer 25. januarja 1928 tudi rojen - v času, ko je v Sovjetski zvezi s trdo roko vladal Stalin, prav tako rojeni Gruzijec.
Pri 20 letih se je pridružil komunistični partiji in začel hiter vzpon po karierni lestvici. Leta 1968 je postal notranji minister Gruzije, štiri leta kasneje pa vodja gruzijske komunistične partije. To obdobje je v Gruziji zaznamoval oster boj proti korupciji in brutalna represija nad disidenti, piše AFP.
Leta 1978 je napredoval v sovjetski politbiro v Moskvi, ki se mu je leto kasneje pridružil tudi Gorbačov.
Leta 1992 je bil s krvavim državnim udarom strmoglavljen prvi predsednik na novo neodvisne in takrat zelo turbulentne Gruzije, Zvijad Gamsahurdi. Ševardnadze je najprej marca 1992 prevzel predsedovanje t. i. državnemu svetu in novembra še gruzijskemu parlamentu ter tako de facto postal novi predsednik države.
Tri leta kasneje - in še enkrat leta 2000 - so ga nato sodržavljani še na volitvah izbrali za predsednika države. Njegovo izvolitev leta 2000 so sicer zaznamovali glasni očitki o volilnih prevarah.
Kot glavne uspehe mu pripisujejo, da je dal Gruziji ustavo, spisano po vzoru demokratičnega Zahoda, vanjo privabil pomembne tuje naložbe iz ZDA in Evrope ter uspel preprečiti razpad države.
Sčasoma so pohvale na njegov račun postajale tišje, kritike pa vse glasnejše. V Gruziji sta se namreč v njegovem času povsem razcvetela kriminal in korupcija. Državi so zavladale močne kriminalne združbe, ki so nadzorovale tako gospodarstvo kot politiko. Država ni bila sposobna niti več pobirati davkov in se je znašla tik pred bankrotom, javni sektor pa je razpadal.
Leta 2003 je prišlo do točke preobrata in t. i. revolucije vrtnic. Povod so bile parlamentarne volitve, na katerih naj bi si vladajoči blok zagotovil zmago s prevaro. Gruzijci so množično odšli na ulice in zahtevali zamenjavo oblasti. Oči Zahoda so bile takrat uprte v Tbilisi, saj so se mnogi bali, da bi prišlo do krvavega zatrtja protestov in posledično širšega nasilja.
Ševardnadze sprva ni hotel odstopiti, a si je sčasoma vendarle premislil. Njegov odstop je takrat zmagoslavno razglasil njegov politični nasprotnik številka ena in naslednik na predsedniškem mestu Mihail Sakašvili.
Ševardnadze je dobil amnestijo in majhno vladno pokojnino. Kljub vabilom, naj pride v Nemčijo, kjer je bil še vedno spoštovan, je svoja zadnja leta preživel v Gruziji - obkrožen s starimi fotografijami in drugimi spomini na nekdanjo slavo ter ob pisanju avtobiografije, piše AFP.