Sam ideološki konstrukt so po besedah avtorice skrojili avtorji, ki izhajajo iz intelektualne diaspore po razpadu Jugoslavije. Nekateri so se po koncu vojne na teh območjih vrnili in bili zaposleni na univerzah v novih državah. Narativ oziroma diskurz o postjugoslovanstvu se je razširil na različna polja – literarno, filmsko, likovno, jezikovno, politično, sociološko, kulturno, pravno itd. – in se vanje zasidral. Kot navaja Kasapovićeva, je težko zanesljivo reči, koliko je postjugoslovanstvo izvorni produkt te diaspore, koliko pa je uvoženega iz tujih, predvsem ameriških in britanskih, političnih in znanstvenih okolij.
Postjugoslovanstvo je po njenih besedah bilo in ostaja ideološki konstrukt, ki želi ohraniti ime Jugoslavija in tako virtualno operirati z neobstoječo državo kot nečim, kar je politično, kulturno ali družbeno dejstvo. Prizadevanja, da bi ideološko fikcijo spremenili v politično frakcijo, so rodila tudi poimenovanje te fiktivne tvorbe. Da bi ta stvaritev »zaživela«, je treba intelektualno dekonstruirati in desubjektivizirati ter praviloma politično denuncirati in demonizirati države, ki obstajajo na »njenih« tleh, ki naj bi ga tako rekoč uzurpirale.
Profesorica na zagrebški fakulteti političnih znanosti Mirjana Kasapović bi se poslovila od postjugoslovanstva. O Jugoslaviji nima dobrega mnenja. Bila je najbolj neuspešna evropska država 20. stoletja.
Postjugoslovanske študije (te nimajo niti svojega lastnega predmeta proučevanja) so na Hrvaškem dobile številne organizacijske oziroma institucionalne oblike. Kasapovićeva se čudi, kako to, da sodobna politična dejstva, kot je denimo obstoj novih držav, opredeljujejo mrtva zgodovinska dejstva, kot je bila Jugoslavija? Zakaj so to zgolj postjugoslovanske države? Le zato, ker so nastale po razpadu SFRJ, čeprav so nekatere od njih obstajale že pred nastankom prve jugoslovanske države?
Morda pa bi bilo smiselno Kraljevino Jugoslavijo imenovati posthabsburško in postosmansko državo, saj gre za dva večstoletna močna imperija, ki sta pustila globoke kulturne in družbene sledi v državah, ki so jim vladali in na katere so bili čustveno navezani številni podaniki Kraljevine Jugoslavije?
Je bila Kraljevina Jugoslavija postsrbska država? Zakaj Češke in Slovaške ne imenujemo postčeškoslovaški državi? Kdo bo Ukrajino po vojni označil za postsovjetsko državo, tako kot se po uničujočih vojnah v devetdesetih letih imenujejo Hrvaška ter Bosna in Hercegovina postjugoslovanske države?
O Jugoslaviji avtorica seveda nima dobrega mnenja. Bila je najbolj neuspešna evropska država 20. stoletja. »V Evropi ni države, ki bi v sedemdesetih letih obstoja, od decembra 1918 do januarja 1992, dvakrat nastala in dvakrat razpadla v morju krvi svojih državljanov – v svetovnih, meddržavnih in državljanskih spopadih vojne svojih »južnoslovanskih plemen« in njihovih »bratskih narodov in narodnosti«.
Prva Jugoslavija je trajala manj kot 22, druga pa manj kot 47 let – skupaj sta obstali manj, kot je povprečna življenjska doba evropskih državljanov. Poskušali so z vsemi gospodarskimi in politični aranžmaji, da bi se ta država ohranila: bila je kapitalistična in socialistična, monarhična in republikanska, unitarna in federalistična, pluralistična in monistična, kraljeva desničarska in maršalova levičarska diktatura. Bila je na Zahodu in na Vzhodu, neopredeljen in neuvrščena. Nič ni pomagalo.«