Od sredine februarja do sredine marca letos sem štiri tedne potoval po širni Avstraliji, tem najmanjšem kontinentu na planetu, in sprva omahoval, ali bom sploh utegnil obiskati Tasmanijo. Po dveh dneh, ko mi je postalo dolgčas v Melbournu, drugem največjem avstralskem mestu, kamor sem z vlakom čez prostranstva Novega južnega Walesa pripotoval iz Sydneyja z vmesnim postankom v »umetno« ustvarjeni prestolnici Canberri, sem na vrat na nos rezerviral notranji polet za v Hobart. Pet milijonsko metropolitansko mesto Melbourne je najbližje Tasmaniji, polet do skoraj šesto kilometrov oddaljenega Hobarta pa traja le uro in petnajst minut.

Silvester Šurla

Na Tasmanijo leti tudi avstralski nizkocenovnik Jetstar, letalska vozovnica iz Melbourna do Hobarta v eno smer z ročno in 20 kilogrami oddane prtljage stane nekaj več kot 100 avstralskih dolarjev (65 evrov). Nekoliko dražji, okoli 150 dolarjev v eno smer, je avstralski nacionalni prevoznik Qantas, na Tasmanijo pa letijo tudi drugi prevozniki. S prestolnice Victorie, melbournskega letališča Tullamarine, kamor sem se iz glavne železniške in avtobusne postaje Južni križ (Southern Cross) v slabe pol ure pripeljal z dvonadstropnim SkyBusom, sem odletel proti Tasmaniji že nekaj po šesti uri zjutraj. Pri notranjih poletih je več kot dovolj, da si uro prej na letališču. Da si na avtomatu natisneš nalepko za prtljago, ki jo le odvržeš na tekoči trak. Še prej pa se moraš za polet prijaviti na spletu, da se ti v elektronsko denarnico na pametnem telefonu naloži vstopnica za vkrcanje s QR-kodo. Ves postopek je avtomatiziran in ga uporablja večina potnikov, saj se za klasično prijavo, če je pri nizkocenovnikih sploh na voljo, na letališkem okencu odločijo le redki. Tudi varnostni pregled pri notranjih poletih ni tako strog, letalske družbe pa pred vstopom na letalo pogosto tehtajo ročno prtljago, ki je dovoljena do sedem kilogramov.

Silvester Šurla

Nesreča na Tasmanskem mostu

Za Tasmanijo v zadnjem hipu sem si lahko vzel le dva dneva. V Hobart sem letel v sredo zjutraj, v petek pa že nazaj v Melbourne in nato takoj naprej proti rdečemu centru Avstralije, v Alice Springs, kjer sem imel v soboto zgodaj zjutraj že rezerviran sedež na avtobusu proti Uluruju (Ayers Rock).  Jetstarjevo letalo proti Hobartu je bilo do zadnjega sedeža nabito, med potniki različnih starosti in ras je nekoliko izstopala le starejša katoliška nuna indijskega rodu. Ob pol osmih smo že pristali na Tasmaniji, otok je bil še nekoliko zavit v jutranjo meglico, ko se je vila vrsta po stopnicah iz letala proti ne posebej veliki letališki zgradbi, na vrhu katere je bil velik napis Welcome to Hobart (dobrodošli v Hobartu).

Ko prevzamem prtljago, za nekaj minut obsedim na posebnih klopeh, po sredini prežganih debel dreves, ki so pritrjena na štiri fiksirane koleščke. Kar precej sopotnikov obstoji pred okenci ponudnikov za izposojo avtomobilov, ki so na ograjenih parkiriščih ob izhodu iz letališča. Tam so tudi posebej ločena območja za avtobuse, taksije in celo Uber imajo v Hobartu. Najceneje in relativno udobno je do mestnega središča, oddaljenega 17 kilometrov oz. dobre pol ure vožnje, z avtobusom. Tako kot v Melbournu tudi v glavnem mestu Tasmanije potnike med mestnim sediščem in letališčem vozi rdeči SkyBus, na katerem je bilo tisto jutro le ducat potnikov. Mlajši francoski par je v polomljeni angleščini prijaznega šoferja spraševal, če je izstopna postaja tudi blizu hotela, ki sta ga rezervirala.

Vožnja do Hobarta je prav slikovita in pelje čez sloviti 1,4 kilometra dolgi in 60 metrov visoki Tasmanski most nad reko Derwent, ki so ga predali prometu že leta 1965. Leta 1975 se je del mostu podrl. Po trčenju tovorne ladje za prevažanje razsute rude sta se zrušila dva nosilna stebra in trije deli betonske plošče v skupni dolžini 127 metrov, nesreča pa je zahtevala 12 življenj. Od tega sedem članov posadke nesrečne ladje in pet potnikov v štirih avtomobilih, ki so zgrmeli v globino poškodovanega mostu. Tovorna ladja je potonila, dve leti pa je trajalo, da je bil most obnovljen. Trenutno poteka njegova rekonstrukcija, za kar so tasmanske oblasti namenile 130 milijonov dolarjev, med drugim bodo razširili in pred motornim prometom zaščitili tudi poti za kolesarje in pešce.

Silvester Šurla

Multikulturna prestolnica

Streljaj od mostu, poleg botaničnega parka, je palača, v kateri je sedež tasmanske vlade, avtocesta pa pelje pod njo vzdolž reke proti mestnemu središču. SkyBus kroži po Hobartu, kjer ima šest postankov, na zadnjem izstopim in se s pomočjo navigacije na pametnem telefonu usmerim proti hotelu, v katerem sem si na platformi Booking rezerviral dve prenočitvi. Na recepciji se oglasim še pred deseto, prijazna uslužbenka azijskega rodu mi sporoči veselo novico, ko jo prosim, da bi odložil prtljago do druge ure popoldne, ko je predviden čas za prijavo. Soba je že nared, dobim vstopno kartico in zagotovilo, da mi tega ne bodo dodatno zaračunali. Po namestitvi se peš odpravim proti pristanišču na ribe in krompirček, saj mi že pošteno kruli po želodcu. Poleg jadrnic in jaht različnih velikosti je ob pomol privezana tudi večja potniška križarka za turiste med Avstralijo, Tasmanijo in Novo Zelandijo. Sledi obhod po glavni mestni promenadi, ki se vzpenja navkreber proti mojemu hotelu, ki je na samem robu poslovnega središča (CBD – central business district).

Specializirane trgovinice in lokali večinoma z azijsko hrano si na obeh straneh ulice sledijo eden za drugim. Ravno je čas kosila in mize se hitro polnijo. V vrvežu pa podobno kot v drugih avstralskih (vele)mestih obrazi različnih človeških ras: največ je Azijcev, nekaj pa tudi Indijcev, Arabcev in Afričanov. A največ na ulici je vseeno belcev, tako potomcev prvih priseljencev večinoma iz Anglije kot drugih Evropejcev, ki so se na največji avstralski otok priselili kasneje. V storitvenem sektorju, v gostinskih lokalih, frizerskih in kozmetičnih salonih delajo večinoma priseljenci iz Azije. Pozoren postanem na napise na vratih o delovnem času. Večina trgovin in lokalov se zapre že med peto in šesto uro popoldne, do sedme ali osme zvečer obratujeta le največja avstralska supermarketa Woolworths in Coles.  

Silvester Šurla

V lobiju hotela najdem kopico prospektov, ki turistom ponujajo številna doživetja po Hobartu in okolici. Najprej mi pade v oči vožnja z avtobusom na Mount Wellington, a ko poskušam po spletu rezervirati sedež, je tisti dan že vse polno. Pogledam vremensko napoved in se odločim, da se na panoramsko vožnjo odpravim naslednji dan zgodaj popoldne. Do takrat pa bom imeli dovolj časa za raziskovanje glavnega mesta Tasmanije, katerega središče že prvi dan prehodim po dolgem in počez. Mesto je precej slikovito, nekakšna mešanica »Divjega zahoda«, Evrope in Azije. Razen nekaj hotelov stanovanjskih stolpnic ni veliko, saj prebivalstvo tako kot drugod po Avstraliji večinoma živi v hišah. Pa tudi modernih poslovnih stolpnic ni veliko, je pa še kar precej starejših zgradb iz zgodnjih kolonialnih časov. Med njimi gotovo izstopa anglikanska katedrala sv. Davida, kjer imajo ob nedeljah bogoslužja ob osmih in desetih ter pol šestih popoldne. Med pohajanjem po mestu naletim na urad, ki ponuja pomoči pri imigraciji, večje poslopje rumene barve s križem na pročelju pripada protestantski cerkvi in mednarodni dobrodelni organizaciji The Salvation Army, ki ima centralni sedež v Londonu, svojo stavbo pa imajo tudi prvotni naseljenci, na kateri vihra aboriginska zastava, na steklenem pročelju pa je pritrjen velik transparent s pozivom, da avstralske oblasti glavni državni praznik ustanovitve Avstralije, to je 26. januar (1788), razglasijo za dan žalovanja, saj ta dan pomeni začetek dolge in surove kolonizacije na najmanjšem svetovnem kontinentu »tam spodaj«.

Silvester Šurla

Da ne pozabimo padlih vojakov

Naslednje jutro se odpravim peš iz centra mesta do Tasmanskega mostu. Vreme ni najbolj prijazno: po nebu se podijo temni oblaki, sem pa tja pokuka sonce, nato spet rahlo rosi. Sprehajalna pot me vodi skozi barvit nasad vrtnic. Skrbno urejena zelenica se vzpenja do mogočne stavbe iz kolonialnih časov Domain House, prvotnega sedeža univerze na Tasmaniji, ki so jo pred desetimi leti temeljito obnovili. Za bližnjim plavalnim centrom se začne avenija v spomin padlim vojakom v prvi svetovni vojni iz Hobarta. Spominski drevored se vije po brežini nad avtocesto vse do kraljevega botaničnega vrta mimo palače tasmanske vlade. Gre za več kot 520 dreves, ki so bila posajena v spomin na padle borce, ki so dali svoja življenja na bojiščih po daljni Evropi.

Silvester Šurla

Eden od teh nesrečnikov, na kar spominjajo na betonskem podstavku pod vsakim drevesom pritrjene jeklena plošče v črni barvi s pozlačenimi črkami, je bil tudi delavec iz Hobarta Albert Lighten, ki je preminil v starosti 32 let na bojišču v Franciji, kjer je na pokopališču Anzac tudi pokopan. Prvotno drevo številka 107 v njegov spomin so posadili leta 1918, dve leti po njegovi smrti. Na obeležju je še zapisano, da je zapustil tri sinove: Alberta, Georga in Ernesta in vdovo Violeto, ki se je kmalu ponovno poročila in imela še devet otrok. 

Silvester Šurla

Sprehajalna makadamska potka skozi spominsko avenijo danes služi predvsem za rekreacijo, saj med nekajkilometrskim sprehodom srečam kar precej tekačev. Ker je konec februarja na južni polobli vrhunec poletja, je travinje v parku od sončne pripeke že vse porjavelo. Nazaj grede proti mestnemu pristanišču se ustavim še pri osrednjem spomeniku padlim vojakom iz Hobarta, ki je falične oblike in se kar nekaj metrov dviguje v nebo. Na vrhu spomenika je v poseben modri tasmanski kamen, star 175 milijonov let, vklesan velik križ rdeče barve. »Da ne pozabimo«, je na spomeniku velik napis, nato pa poleg letnic prve svetovne vojne sledijo še letnice druge svetovne vojne, korejske in vietnamske vojne, spopadov v Maleziji in Indoneziji ter mirovnih operacij, v katerih so izgubili življenja vojaki iz glavnega mesta Tasmanije.

Hobart se tako prav nič ne razlikuje od drugih avstralskih mest, kjer prav tako najdemo mogočna obeležja padlim vojakom različnih vojn po vsem svetu iz dežele tam spodaj: od Pertha na zahodu, preko Alice Springsa v Severnem teritoriju, do glavnega mesta Canberre, kjer je osrednji avstralski vojni muzej (Australian War Memorial). Med njimi pa so bili tudi staroselci, aborigini, ki so jih mobilizirali v avstralsko vojsko.

Silvester Šurla

Tasmanski losos za oblizati prste

Spomenik je tik ob reki oz. morju, nedaleč stran je glavno mestno pristanišče. Na pomolih, pogosto kar na privezanih ladjicah pa lokali večinoma z morsko hrano. Ura gre proti poldnevu, je že čas kosila in pred okencem plavajoče kantine Flippers, kjer ponujajo ribe in ocvrt krompirček, se že vije vrsta. Pri okencu za 14 dolarjev naročim lososa na žaru, za prilogo pa mešano solato. Sveže pripravljen losos je prav božanski, tako okusnega v življenju še nisem jedel, da si na klopci ob morju na koncu obroka še obližem prste. Šele sedaj mi postane jasno, zakaj je svež ali prekajen tasmanski losos v supermarketih po vsej Avstraliji tako popularen. Skrivnost zdrave in kvalitetne morske hrane se najbrž skriva v tasmanski vodi in zraku, ki zaradi »bližnje« Antarktike na jugu veljata za najbolj čista na svetu. Mimogrede: je tudi cenejši od norveškega, ki ga najdemo v slovenskih trgovinah.

Silvester Šurla

Ob dveh popoldne odrine avtobus na Mount Wellington, pol ure pred tem sem že na zbirnem mestu, na postajališču na drugem koncu pristaniška, kjer turiste pobira tudi dvonadstropni avtobus Hobart Hopper, ki ponuja 90-minutno panoramsko vožnjo po mestu. Prestolnico Tasmanije si je moč ogledati tudi z Red Deckerjem, še enim ponudnikom, ki ponuja opcijo, da na posejanih postajališčih po mestu kadarkoli izstopiš in nato spet vstopiš (hop-on, hop-off), ko po trasi pripelje naslednji turistični avtobus. Deset minut pred drugo vendarle prispe manjši avtobus za kakih trideset potnikov. Šofer, ki je hkrati tudi turistični vodnik, ob vstopu preveri seznam potnikov, ki smo enourno vožnjo na vrh mogočne gore nad Hobartom rezervirali na spletu. Vreme se je tudi že naredilo, namesto temnih oblakov, ki so se razkadili, spet sije sonce. Nekaj izkušenj z vremenom v gorah imam že iz Slovenije, zato s sabo vzamem jakno, kar se izkaže za zelo pravilno odločitev. Na 1271 metrov visokem vrhu so občutno nižje temperature, le okoli devet stopinj Celzija in močno piha. Med vožnjo na goro, ki se vije po strmi in zaviti cesti (na Tasmaniji tako kot drugod po Avstraliji vozijo po levi), opazujem slikovito pokrajino. Stanovanjske hiše so kar dolgo posejane po obronkih gore, v dolini pod samih vrhom v daljavi opazim slovito pivovarno Cascade, najstarejšo avstralsko pivovarno, kjer varijo pivo že od leta 1832.

Silvester Šurla

Voznik avtobusa ima na glavi pripet mikrofon in med vožnjo potnikom vseskozi pripoveduje zgodbice in pri tem poskuša biti čim bolj duhovit. Napnem ušesa, saj ozvočenje ni najboljše, še bolj na pecljih pa imam oči, da bi v grmovju, ki beži mimo, opazil kakega tasmanskega vraga. Gre za štirinožno čokato in mišičasto žival velikosti manjšega psa živi samo še na Tasmaniji. Tasmanski vragi so dobili ime zaradi glasnega vreščanja, ki ga oddajajo med borbami za hrano, po značilni črni barvi dlake in značilni napadalni pozi, v kateri so jasno vidni njegovi čekani. Gre za največje mesojede vrečarje, ki lahko ulovijo plen do velikosti malega kenguruja, vendar se bolj pogosta hranijo z mrhovino. Žal nimam sreče, da bi jih videl v naravi, v rezervat za divje živali Bonorong, ki je le 30 minut severno od Hobarta, kot piše na prospektu, ki si ga sposodim v hotelski avli, pa se zaradi pomanjkanja časa tudi ne odpravim.

Silvester Šurla

Vzpon Charlesa Darwina

Po slabi uri vožnje vendarle prispemo na vrh, kjer do razglednega zavetišča in še naprej vodi sprehajalna potka, ki je v drugi polovici zbita iz desk in dvignjena kak meter od tal. Razgled nad Hobart in okolico je od tam nebeški: proti jugu na razpotegnjeni otok Bruny, proti vzhodu do letališča in tam v daljavi proti jugovzhodu vse do kolonialne naselbine obsojencev Port Arthur. Gre za zgodovinske ostanke enega najbolj zloglasnih avstralskih zaporov, ki je danes na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je ena najbolj obiskanih turističnih atrakcij Tasmanije. V zavetišču na informativnih tablah izvem, da se je na Mount Wellington povzpel tudi sloviti Charles Darwin, ki je raziskoval specifično favno in floro tudi na Tasmaniji. Tako kot živalstvo je tudi rastlinski svet na tem največjem avstralskem otoku nekaj unikatnega. Ob poti proti vrhu, ki se je vila skozi gozd, sem iz avtobusa med drugim opazil nekaj metrov visoke praproti v velikosti dreves. Srečali pa smo tudi kar veliko planincev, saj se je na kunanyi moč povzpeti tudi peš po kar več različno dolgih markiranih poteh. Poleg zavetišča pa je na vrhu gore, ki ga poleg velikih rjavih kamnov pokrivajo lišaji in grmičevje, tudi mogočen RTV-oddajnik, ki je tudi viden iz samega centra Hobarta.

Silvester Šurla

Po polovici ure pohajanja po vrhu in razgledovanja v daljave se z avtobusom odpravimo nazaj proti mestu, kamor prispemo pozno popoldne, ko je že čas za večerjo. Ker je to moj zadnji dan na Tasmaniji, se še enkrat odpravim proti kantini z ribjo hrano v pristanišču in si ponovno privoščim kos pečenega lososa, tokrat s pečenim krompirčkom. Tako je dober, da bi ga lahko jedel tudi trikrat na dan. Toda vsega dobrega je žal enkrat konec. Naslednje jutro imam že ob šestih zjutraj polet nazaj proti Melbournu. Ko se iz Quantasovega letala skozi okno še zadnjič ozrem proti Tasmaniji, sklenem, da se bom gotovo še vrnil na ta prečudoviti otok. Da si bom za raziskovanje v drugo vzel tudi več časa. Dva dneva, ki sem jih preživel v Hobartu, sta bila namreč najlepši del mojega štiri tedenskega potovanja po Avstraliji.

Silvester Šurla