Žižek je novinarju torontskega medija The Star Vinayu Menonu pred dvobojem dejal, da ga čudi to, da njegovo debato s Petersonom razglašajo za debato stoletja. "Koga predstavljam jaz v tej debati? Liberalno levico? V zadnjih letih me je liberalna levica napadala toliko kot Petersona," je še povedal Žižek in dodal, da se v resnici ni pripravil na debato s Petersonom, ampak želi samo na kratko predstaviti svoja stališča.
Prav tako Petersona ne želi premagati, ampak samo pokazati občinstvu, kje se njegova stališča razlikujejo od Petersonovih, pa tudi od stališča zagovornikov politične korektnosti, je še dejal Žižek pred debato. Del tega je ponovil tudi na začetku debate oziroma v svojem uvodnem nastopu.
Kot piše The Star, je imel Peterson na soočenju med občinstvom več podpornikov. Glede na to, da Peterson živi v Torontu in je to torej njegov domači teren, večja podpora gledalcev v občinstvu ni presenečenje.
O soočenju Peterson-Žižek se je najprej mislilo, da bo to neusmiljen boj titanov ali intelektualna različica legendarnih boksarskih dvoboj v slogu Rumble in the Jungle ali Thrilla in Manila. Nato je prišel hladen tuš, ko je Žižek pred nekaj tedni v pogovoru za ruski medij RT razkril, kakšna bo njuno soočenje: ne toliko debata, ampak bolj istočasni nastop.
A na koncu se je izkazalo, da le nista govorila eden mimo drugega, ampak da sta zadnjo uro (dogodek je trajal dve uri in pol) le debatirala iz oči v oči. A ker sta po svoje toliko različna in imata tako različna nastopa, na koncu med njima ni prišlo do pravega ostrega spopada v slogu Petersonovega kultnega pogovora z britansko levičarsko televizijsko novinarko Cathy Newman.
Žižkovi podporniki so po soočenju Petersonu očitali nepoznavanje Marxovega in Žižkovega dela (obratno, da je Žižek prebral Petersona). Da je Peterson do debate bolj poznal Žižkov sloves marksista kot njegova dela, je Kanadčan priznal sam, ko je dejal, da ga je Žižek presenetil s svojim uvodnim nastopom, saj je slišal o njem, da ima sloves močnega podpornika marksizma.
Peterson je Žižku dejal, da ima moralni pogum, da je izviren, karizmatičen, zgled intelektualnega upornika za mlade in da bi svojo misel moral poimenovati žižikizem in ne marksizem. "V tem smislu ste skrivnost zame," se je Peterson skorajda dobrikal Žižku.
S tem, ko se Žižek ni izkazal za tradicionalnega marksista (Žižek se je v uvodu distanciral od liberalne levice in zagovornikov politične korektnosti in bil kritičen do tistih, ki nasprotujejo homofobiji in prisilnim porokam na zahodu, ne pa tudi v Savdski Arabiji), je tudi precej zamajal Petersonovo taktiko, ki jo je ta zastavil na začetku.
Žižka med drugim skrbi ločitev med kapitalizmom in demokracijo - tak primer je Kitajska, ki je uspešna kapitalistična država brez demokracije
V svojem uvodnem nastopu je namreč Peterson izpodbijal marksizem oziroma poenostavljeno marksistično politično teorijo oziroma poenostavljeni marksistični pogled na zgodovino, svet in ekonomijo, ki pridobiva podporo na Zahodu med delom mlade generacije.
Da imata popolnoma različen pogled na to, kdo so marksisti oziroma neomarksisti, je docela razgalila debata na koncu soočenja. Peterson namreč marksiste povezuje z levico, ki zagovarja politično korektnost in ki ima velik vpliv med družboslovci, za Žižka pa to niso marksisti, ampak impotentni moralisti.
Izkazalo se je tudi, da je Žižkov pogled na sedanjost in prihodnost veliko bolj pesimističen kot Petersonov (Žižka med drugim skrbi ločitev med kapitalizmom in demokracijo - tak primer je Kitajska, ki je uspešna kapitalistična država brez demokracije).
Če vidiš luč na koncu tunela, je to verjetno vlak, ki drvi proti tebi, je svoj pesimizem ubesedil Žižek. Na drugi strani je Peterson prepričan o uspešnosti kapitalizma in bolj optimističen glede prihodnosti kapitalizma, kar je podkrepil z zgrešenimi pesimističnimi napovedmi iz preteklosti, ki se niso uresničile.
In še nekaj glede Petersonovih jastogov in hierarhije. Žižek je prepričan, da v naravi ne vlada hierarhija, ampak improvizacija. Tako kot pri francoski kuhinji, kjer so nove jedi nastale tako, da so se stare ponesrečile in ne kot nekaj načrtovanega.
Na koncu bi skora lahko rekli, da se je Žižek v torontskem soočenju za malenkost bolje odrezal oziroma pustil boljši vtis. Še zlasti, ker je čisto na koncu spretno popihal na dušo tudi Petersonovim podpornikom v občinstvu, ki so seveda nasprotniki politične korektnosti. "Če si levičar, ne bodi politično korekten, naj te ne bo strah misliti," je Žižek napadel politično korektnost in še nasprotoval prehitremu etikiranju nasprotnikov s fašisti. "Trump je katastrofa, toda Trump ni fašist," še pravi Žižek.