Škoti so po večletnih prizadevanjih datum referenduma sporočili že marca, novembra pa so razgrnili tudi podrobne načrte glede neodvisnosti. Pot do tega je bila dolga in sledi postopnemu pridobivanju vse večje avtonomije v zadnjih desetletjih.
Po referendumu leta 1997, na katerem so Škoti dali svoj glas privolitve, so na Škotskem leto kasneje oživili parlament, ki je nehal obstajati po združitvi škotskega in angleškega kraljestva leta 1707. Najprej je deloval z omejenimi pristojnostmi, ki pa so se z leti razširile in trenutno obsegajo področja izobraževanja, zdravstva, okolja in pravosodja.
Ključno vlogo pri uresničevanju teženj po neodvisnosti je odigrala Škotska nacionalna stranka (SNP), ki so jo škotski nacionalisti ustanovili leta 1934. Po volilni zmagi leta 2007 je štiri leta vodila manjšinsko vlado, preboj, ki je pomenil velik korak na poti do referenduma, pa je dosegla na volitvah leta 2011, ko je v škotskem parlamentu osvojila večino.
Že oktobra lani sta škotska in britanska vlada podpisali dogovor o izvedbi referenduma. Kljub temu, da si London želi ohranitve Škotske v Združenem kraljestvu in bo tudi vodil intenzivno kampanjo v tej smeri, je v njem britanska vlada škotski podelila pristojnost za organizacijo referenduma.
Na njem naj bi glede na zadnje javnomnenjske raziskave neodvisnost podprla približno tretjina Škotov, a škotski prvi minister Alex Salmond vztraja, da ima na voljo dovolj časa, da prepriča volivce v gospodarske in politične prednosti tovrstne odločitve.
Prizadevanja za izvedbo referenduma o neodvisnosti so se v zadnjih letih enako intenzivno krepila v še eni evropski pokrajini - španski Kataloniji. Tam separatistične težnje segajo v obdobje diktature generala Francisca Franca med letoma 1939 in 1975, ko so regiji odvzeli nekatere pristojnosti, ki jih je pridobila v času druge španske republike med letoma 1931 in 1936, in prepovedali katalonski jezik.
Po Francovi smrti je španska vlada Kataloniji na številnih področjih podelila avtonomijo, vključno z zdravstvom in izobraževanjem, in danes je Katalonija ena od 17 španskih pokrajin z največ pristojnostmi.
Želje po neodvisnosti so se kljub temu krepile. K temu naj bi med drugim prispevali odločitev španskega ustavnega sodišča iz leta 2006, ko je zavrnilo nekatere člene statuta o avtonomiji Katalonije, ter finančni odnosi med regijo in državo.
Katalonska vlada je morala namreč zaradi finančnih težav Madrid zaprositi za pomoč, pri čemer so v Barceloni vztrajali, da so težave v veliki meri posledica tega, da morajo davke odvajati v Madrid, od tam pa dobijo nazaj precej manj denarja.
Leta 1990 je bila za samostojnost približno četrtina Kataloncev, zdaj pa že polovica. V zadnjem večjem javnem izkazu podpore prizadevanjem za neodvisnost si je septembra roke podalo več sto tisoč Kataloncev, ki so po vzoru baltskih držav iz leta 1989 oblikovali 400 kilometrov dolgo človeško verigo.
Politične stranke v Kataloniji so nato ta mesec dosegle okviren dogovor o referendumu o neodvisnosti, za datum njegove izvedbe pa določile 9. november prihodnje leto.
Kljub temu se zdi situacija v Kataloniji precej drugačna od škotske. Veliko oviro izvedbi referenduma namreč predstavlja neomajno nasprotovanje vlade v Madridu. Tam vsi po vrsti poudarjajo, da bi že sama izvedba referenduma predstavljala kršitev španske ustave in njenega temelja o trajni enotnosti Španije.
Če bi Madrid izvedbo referenduma dejansko blokiral, katalonska vlada po poročanju nemške tiskovne agencije dpa omenja možnost njegove nadomestitve z regionalnimi volitvami.
Katalonci tudi še niso izdelali natančnega načrta za življenje Katalonije kot neodvisne države, tako da je Škotska tudi tu korak pred njimi.
Novembra je namreč Salmond, ki pojasnjuje, da želijo z neodvisnostjo spremeniti Škotsko na bolje, predstavil t. i. belo knjigo. V njej vlada slika vizijo neodvisne Škotske, bogate zahvaljujoč svojim naftnim zalogam v Severnem morju, pa tudi bolj enakopravne in proevropske, kot je Velika Britanija. Ohranili bi funt in kraljico, nacionalni dolg pa bi si z Londonom delili.
Britanska vlada je kritična do številnih točk načrta, ki ga označuje kot neizvedljivega. Kot eno bistvenih nerazrešenih vprašanj pa se tudi v širšem kontekstu odpira morebitno članstvo Škotske v EU, kar je sicer tudi želja Kataloncev.
Škotska vlada namreč trdi, da bo Škotska še naprej članica unije in bo "od znotraj" izpogajala pogoje članstva. Kot je nedavno po poročanju BBC dejal tiskovni predstavnik škotske vlade, naj bi jim to uspelo v 18-mesečnem obdobju med referendumom in predvideno razglasitvijo neodvisnosti marca 2016. To stališče naj bi podpirali številni strokovnjaki.
Ko je predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy tako v odzivu na katalonski referendum nedavno zatrdil, da evropske pogodbe v primeru pridobitve neodvisnosti za novo državo ne bi več veljale, so Škoti v tem videli zgolj komentar glede Katalonije, češ da so na Škotskem okoliščine drugačne.
Pa vendar, kot je za STA pojasnila docentka za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Vasilka Sancin, pogodba o Evropski uniji določa, da za članstvo v EU lahko zaprosi zgolj država, in ne entiteta znotraj države, ki (še) ne izpolnjuje pogojev za lastno državnost. Šele potem namreč formalno steče proces pristopanja, ki se zaključi s sklenitvijo mednarodne pogodbe med članicami EU in državo prosilko.
Kot je še izpostavila Sancinova, celoten proces zahteva dialog med vsemi članicami EU in novo državo ter ga zato ni mogoče voditi med zgolj nekaterimi in še posebej ne z entiteto, ki še ni država. "V nasprotnem primeru bi šlo lahko za kršitev več temeljnih načel mednarodnega prava, predvsem načela o ozemeljski celovitosti držav in načela nevmešavanja, na katerih temelji tudi EU," je pojasnila.
To sicer po njenih besedah ne izključuje možnosti neformalnih razgovorov o pogojih, ki bi bili lahko določeni za pristop nove države, ko bi ta nastala, a morebitni dogovori razen neformalnih zavez, nimajo nobenih mednarodnopravnih učinkov.
Če bi se torej Škotska ali Katalonija oblikovali kot samostojni državi, bi bili od nastanka pa do začetka veljavnosti pristopne pogodbe, ki bi jo morali skleniti z vsemi 28 državami članicam EU, zunaj EU, je zapisala.