Trianonska mirovna pogodba iz leta 1920 je verjetno največja madžarska travma. Ogrska oziroma Madžarska je namreč kot poraženka prve svetovne vojne izgubila velik del nekdanjega ozemlja, zunaj meja trianonske Madžarske pa je ostala tretjina Madžarov (podobno je po prvi svetovni vojni zunaj matičnega slovenskega ozemlja ostala tretjina Slovencev in tretjina slovenskega ozemlja).
Resnici na ljubo pa je treba povedati, da je bila Ogrska, ki je bila leta 1867 znova vzpostavljena kot skorajda neodvisna država znotraj Habsburške monarhije, znana po zatiranju nemadžarskih narodov in po načrtni madžarizaciji.
Madžari so predstavljali le polovico prebivalstva Ogrske pred prvo svetovno vojno – drugo polovico so sestavljali Slovaki, Nemci, Romuni, Ukrajinci, Hrvati, Srbi, Judi in prekmurski Slovenci. Zlasti so Madžari, ki so imeli v Ogrski položaj gospodujočega naroda, zatirali slovanske narode in Romune. Ogrska je bila torej nekakšen madžarski srednjeevropski mini imperij.
Madžari se po letu 1920 z novimi mejami niso sprijaznili, zaradi česar so madžarske sosede Češkoslovaška, Jugoslavija in Romunija pod pokroviteljstvom Pariza leta 1921 sklenile tako imenovano Malo antanto.
S pomočjo Hitlerjeve Nemčije je Madžarski uspelo dobiti del po prvi svetovni vojni izgubljenega ozemlja, po koncu druge svetovne vojne pa so njene meje vrnile na tiste iz leta 1920.
Madžari so kot poraženci druge svetovne vojne imeli srečo, da se jim po drugi svetovni vojni ni zgodilo podobno kot Nemcem – torej, da bi njihovo manjšino iz sosednjih držav izgnali v matično državo. Na drugi strani je po drugi svetovni vojni Moskva Madžarom dovolila, da so izgnali iz Madžarske približno 250.000 Nemcev, ki so tam živeli že stoletja. Eden od potomcev izgnanih Nemcev je med drugim nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer.
Številni Madžari še vedno niso preboleli Trianonske pogodbe iz leta 1920, kar priča priljubljenost zemljevidov Predtrianonske Ogrske. Na drugi strani ti zemljevidi jezijo in strašijo madžarske sosede.
Madžarski načrt o gradnji spomenika narodne enotnosti, ki ga bodo odkrili ob stoletnici Trianonske pogodbe in je skoraj zagotovo moral dobiti tudi zeleno luč Viktorja Orbana, bo to nezaupanje sosed do Madžarske verjetno še bolj okrepil, saj priča, da se Madžarska še vedno ni sprijaznila z izgubo ozemlja.
Kot piše Hungary Today, bo imel spomenik obliko sto metrov dolge in štiri metra široke rampe oziroma klančine, z zidovoma z vklesanimi imeni krajev na obeh straneh.
Na tem spomeniku, ki bi ga lahko opisali tudi kot madžarski zid objokovanja, bodo vklesana tudi imena mest in krajev, ki so sicer bila pred prvo svetovno vojno del Ogrske, a v njih ne živi avtohtona madžarska manjšina in tudi pred letom 1920 niso bila del madžarskega narodnega ozemlja. Gre torej spomenik nostalgije za izgubljenim madžarskim mini imperijem in ne za spomenik narodne enotnosti.
Madžarska je zadnja leta v sporu s številnimi sosedami. Odnosi z Romunijo, kjer živi okoli milijon Madžarov, niso bili nikoli dobri, zaradi ukrajinskega zakona o jezikih Madžarska nasprotuje približevanju Ukrajine Nato paktu, veliko trenj pa je tudi s Slovaško.
Pred leti je tako izbruhnil spor, ker je Viktor Orban napovedal, da bodo slovaški evroposlanci iz vrst madžarske manjšine v Evropskem parlamentu zastopali madžarske interese. Aprila letos pa se je zaiskrilo med sosedami zaradi novega slovaškega zakona, ki prepoveduje igranje ali petje tujih himen, uperjen pa je predvsem proti okoli pol milijona Madžarom, ki predstavljajo od osem do deset odstotkov prebivalstva te Slovaške.
Na ta zakon, ki ga je predlagala koalicijska Slovaška narodna stranka, je pred dnevi odhajajoči slovaški predsednik Andrej Kiska dal veto, tako da bo moral slovaški parlament o njem znova odločati.