Sanader je dejal, da razume obtožnico, in zatrdil, da ni kriv. Preden je tožilka Tamara Laptos začela branje obtožnice, se je obtoženi predstavil. Med drugim je tudi podal izjavo o svojem premoženju, pri čemer je omenil zbirko umetnin v vrednosti 200.000 evrov.
Branju obtožnice, ki jo je sestavil Hrvaški urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu (Uskok), so sledile uvodne besede tožilstva. To je med drugim zatrdilo, da je Sanader od Hypo banke zahteval osemodstotno provizijo, na koncu pa so dosegli dogovor o petodstotni proviziji, kar je pomenilo pol milijona evrov.
Sanaderjev odvetnik Čedo Prodanović je medtem v uvodni besedi opozoril na nekatere nelogičnosti obtožnice, tako s pravnega vidika kot z vidika dejstev. Do pravnih pomanjkljivosti po njegovem prepričanju prihaja zaradi retroaktivnega uveljavljanja zakona o vojnem dobičkarstvu.
Poleg tega pa Sanader ni bil glavni pogajalec pri sklepanju posojil pri Hypo banki, temveč je bil to takratni podpredsednik vlade in zunanji minister Mate Granić. V postopek se je Sanader vključil šele konec novembra 1994, prva ponudbo pa je Hypo banka dala že avgusta istega leta, je poudaril Sanaderjev odvetnik.
Pod vprašaj naj bi obramba postavila tudi domnevnega posrednika v postopku, hrvaškega političnega emigranta v Braziliji Eugena Laxo, ker so na njegovo ime izplačevali številne druge provizije Hypo banke, tudi v primerih, v katere Sanader ni bil nikakor vpleten.
Po nagovoru obrambe je spregovoril tudi Sanader, ki je vnovič ogorčeno zavrnil vse obtožbe o vojnem dobičkarstvu. Kot je poudaril, je na vseh svojih položajih, vključno s premierskim, služil državi po najboljših močeh. Spomnil je tudi, da je leta 1993 dobil čin polkovnika, ker je sodeloval v pogajanjih s srbsko stranjo o izpustitvi hrvaških vojnih ujetnikov iz Knina.
Sanader je poudaril tudi, da ga avstrijsko tožilstvo na podlagi istih dokumentov, na katerih temelji hrvaška obtožnica proti njemu, v primeru Hypo banke obravnava zgolj kot pričo, hrvaško tožilstvo pa kot obtoženca. Obtožnico je ob tem označil za konstrukt Uskoka.
Nekdanji hrvaški premier, ki je zavrnil prejetje provizije od Hypo banke, je še izpostavil, da ni razlike med ponudbo Hypo banke iz avgusta leta 1994 in končno pogodbo o posojilu iz januarja 1995. Tako kot pred njim njegova obramba je še poudaril, da zgolj kot namestnik ministra banki ni mogel obljubiti posebnega položaja na hrvaškem trgu.