Prvega avgusta 2024 so trije svetovni voditelji na letališčih svojih prestolnic čakali na letalo s posebnimi potniki. Joe Biden v Washingtonu, Olaf Scholz v Berlinu in Vladimir Putin v Moskvi. Prvega avgusta 2024 so trije svetovni voditelji na letališčih svojih prestolnic čakali na letalo s posebnimi potniki. Joe Biden v Washingtonu, Olaf Scholz v Berlinu in Vladimir Putin v Moskvi.

Menjava zahodnjakov, ki so jih v Rusiji aretirali, da bi jih uporabili kot talce za zamenjavo za ruske vohune, morilce in hekerje, obsojene in zaprte na Zahodu, je uspela in vsi so bili zadovoljni. Sploh Vladimir Putin, ki je dobil nazaj svojega likvidatorja Vadima Krasikova in vohunski par Ano in Artema Dulceva iz Ljubljane.

Ruska agenta, ki so ju konec leta 2022 aretirali v Ljubljani, sta se na letalu iz Ljubljane v Ankaro, kjer so ju čakali Rusi, živčno presedala in delovala negotovo. Iz Slovenije, kjer sta bila ne glede na vse deležna poštenega sojenja in varnosti, sta bila na poti v domovino, kjer nista vedela, kaj ju čaka.

Prizori z moskovskega letališča, kjer je Vladimir Putin osebno pričakal dragoceno človeško pošiljko, so potrdili, kaj je bilo pomembno ruskemu voditelju: najprej je pozdravil Vadima Krasikova, nekdanjega člana svoje varnostne ekipe, potem so bili na vrsti Dulcevi iz Slovenije.

Profimedia

Ruski avtokrat jih je potreboval zaradi medijev, saj je izpadlo, kot da se je po njegovi osebni zaslugi iz tujega ujetništva vrnila najbolj znana vohunska družina na svetu. Ana Dulceva, ki jo je po prihodu v Moskvo Putin zaščitniško objel in poljubil na lica, je lažje zadihala. Dojela je, da so jih pričakali kot junake in da ju z možem ne bodo odpeljali v kazensko kolonijo v Sibiriji.

Šok v Münchnu

Konec dober, vse dobro? Morda je bilo 1. avgusta 2024 res tako videti, vendar je vse do sredine julija operacija menjave zapornikov visela v zraku. Že najmanjša sprememba, nepredvideni dogodek, bi lahko ogrozila projekt, v katerem je sodelovala tudi Slovenija, kjer so specialci na začetku novembra 2022 v Ljubljani aretirali speča ruska vohuna.

Da bo še vse dobro, so morda verjeli redki udeleženci dogodka v Münchnu, posebej člani ameriške in slovenske delegacije. Ta se je 16. februarja 2024 v bavarsko prestolnico, kjer vsako leto poteka znamenita varnostna konferenca, odpravila v na prvi pogled neobičajni zasedbi. Premierja Roberta Goloba sta spremljala direktor Slovenske varnostno-obveščevalne službe (Sova) Joško Kadivnik, eden od glavnih protagonistov v knjigi Swap (Menjava), in Vojko Volk, premierjev svetovalec za nacionalno varnost.

V Münchnu so imeli Slovenci dva ključna sestanka, ki sta določila prihodnji razvoj dogodkov in zacementirala sodelovanje pri največji izmenjavi »vohunov« po koncu hladne vojne. Toda ravno tistega dne se je zgodilo nekaj, kar bi vse skupaj lahko ogrozilo ali celo onemogočilo.

Primož Lavre

Iz ruske arktične stepe, kamor je režim Vladimirja Putina po Stalinovem vzoru poslal najbolj »problematične« zapornike v posebne kazenske kolonije, je prišla novica o smrti Alekseja Navalnega. In prav ta ruski opozicijski politik, aktivist in borec za človekove pravice je bil ključni del predvidenega paketa menjave med Rusijo in Zahodom.

Kajti Nemci, ki so imeli hude pravne, zlasti pa moralne pomisleke, da bi v operacijo vključili zaprtega Putinovega likvidatorja Vadima Krasikova, so privolili v kompromis: morilca bodo izpustili, če Putin izpusti Navalnega, ki se je pred tem zaradi zastrupitve zdravil v Berlinu. Vse se je zdelo že na dosegu roke, potem pa je na Varnostno konferenco treščila novica, da so Navalnega našli mrtvega. Ruske trditve, da je šlo za naravno smrt, so delovale neprepričljivo.

Slovenski seznam želja

V takšnih spremenjenih okoliščinah je Robert Golob pričakoval Kamalo Harris, ameriško podpredsednico, ki je v München prišla tudi kot posebna odposlanka ameriškega predsednika Bidna. Medtem je Joško Kadivnik, direktor Sove, skupaj z drugimi šefi Natovih obveščevalnih služb poslušal brifing Američanov, ki so v hotel Bayerischer Hof tisto leto prav tako prišli z močno delegacijo.

V tem hotelu se je v zadnjih dvajsetih letih zgodilo marsikaj, kar je zaznamovalo odnose med Zahodom in Rusijo, sploh po tistem, ko je v njej oblast prevzel avtokrat Vladimir Putin.

Pisalo se je leto 2007, ko je nizkorasli Rus, po mentaliteti kagebejevec, pred osuplim avditorijem znamenitega münchenskega hotela napovedal konec zlatih časov med Ameriko in Rusijo in obsodil unipolarni svet po merilih Zahoda. Putin je med vrsticami zlovešče napovedal obnovo hladne vojne in restavracijo Sovjetske zveze pod ruskim vodstvom.

Profimedia

Toda za operacijo vrnitve ameriških in drugih zahodnih državljanov iz ruskih zaporov je bilo v vsakem primeru ključno, da vse sodelujoče države ne glede na novico o smrti Alekseja Navalnega ostanejo enotne.

»Prinašam pozdrave predsednika Bidna,« je sestanek s slovensko delegacijo začela Kamala Harris, ki je nekaj mesecev kasneje postala kandidatka demokratov za predsednico Združenih držav. Američanko je zanimalo, ali lahko računajo, da bo Slovenija v vsakem primeru zraven in da bosta zaprta ruska speča agenta Ana Dulceva in Artem Dulcev del izmenjave. Premier Golob je zatrdil, da bo tako in da glede tega ni nobenih dvomov.

Kakšna je cena slovenske udeležbe pri tem zgodovinskem projektu, ki je povezal Združene države, Nemčijo, Norveško, Poljsko in Slovenijo, bi bilo logično vprašanje. Kaj je Slovenija pričakovala v zameno za sodelovanje, pri katerem ni nikoli postavljala nobenih pogojev?

Kot pišeta Draw Hinshaw in Joe Parkinson na dveh mestih v svoji knjigi Swap, naj bi bili diskretno omenjeni dve želji uradne Ljubljane: varnostne garancije ZDA glede Zahodnega Balkana, ki je za Slovenijo še vedno edina dejanska grožnja nacionalni suverenosti, ter sodelovanje ameriške strani pri izgradnji nove jedrske elektrarne v Krškem. Američani nad tema »pogojema« niso imeli zadržkov.

»Naturalizirana« Argentinca

Hinshaw in Parkinson sta med pisanjem knjige, ki ima vse nastavke filmskega scenarija, prepotovala okoli dvajset držav, da bi čim bolje osvetlila vsa ozadja ne le dogodkov, ampak tudi nastopajočih likov. Argentinska državljana, v resnici speča agenta ruske obveščevalne službe SVR, ki so ju aretirali v Ljubljani konec leta 2022, sta spadala med elitne pripadnike Putinovih izbrancev, določenih za infiltracijo na Zahod.

Njuni biografiji sta bili seveda ponarejeni, izmišljeni, vendar zgrajeni na dokumentih, ki so jih morali ruski specialisti dejansko sfabricirati, da so ustvarili zgodbo o Marii Rosi Mayer Munoz, argentinski državljanki, rojeni mehiški materi in avstrijskemu očetu v Grčiji.

Profimedia

Deklica se je kasneje preselila v Mehiko, od tam pa v Buenos Aires, kjer je na podlagi nacionalnosti svoje matere uveljavila pravico do argentinskega državljanstva. Celotna operacija ustvarjanja lažne identitete je samo za Ano Dulcevo alias Mario Mayer Munoz trajala skoraj deset let.

Pri njenem (tudi dejanskem) soprogu Artemu Dulcevu alias Ludwigu Gischu prav tako, čeprav je bila nekoliko enostavnejša, kajti za gospoda so si izmislili, da je rojen v Namibiji, nekdanji nemški koloniji na jugozahodu Afrike, nemškemu očetu in prav tako argentinski materi.

Tudi pri njem so torej uporabili podobno genealogijo, ki je v izmišljeni biografiji v nekem trenutku naletela na sorodno dušo, Mario Mayer Munoz, in rodila se je ljubezen, ki je privedla do poroke.

Putinova speča agenta Dulceva sta misijo dejansko začela s poroko v Buenos Airesu, kjer se jima je leta 2013 rodila hčerka Sophie. Avtorja knjige Swap sta kot preiskovalna novinarja odlično opravila delo, saj sta v Buenos Airesu odkrila celo ginekologa Ane Dulceve, ki se je spomnil nenavadno resne, molčečne nosečnice.

Maria je špansko govorila brez naglasa, njen mož je imel rahel tuj akcent, ampak ne dovolj opazen, da bi se dalo ugotoviti, od kod izvira.

Profimedia

Pri rojstvu njune hčerke, se je spominjal zdravnik, pa je bilo vseeno nekaj neobičajnega: nikogar ni bilo, ne drugih družinskih članov ne prijateljev, nikogar, nobenih daril, čestitk, rož, plišastih medvedkov ... ničesar.

Za Argentino in Latinsko Ameriko nasploh zelo nenavadno. Ginekolog Ane Dulceve je ob vsem tem še dodal, da je porod minil brez težav, izjemno hitro in da mora imeti ta ženska izjemno visok prag za bolečino.

Ruska hiša v Ljubljani

Putinova agenta, dejanska in fiktivna zakonca Dulcev, sta prek Argentine prišla v »zaspano podalpsko državico«, kot sta avtorja označila Slovenijo (in nista prav nič zgrešila), kjer ju je čakala nova misija. Še pred tem sta morala vzpostaviti svoja profila na družbenih omrežjih, pri čemer za vse ruske agente veljajo zelo stroga pravila.

Če jih ne bi bilo na spletu, bi bilo to sumljivo. Toda obenem morajo skrbno izbirati fotografije, ki jih smejo objavljati pod svojimi novimi imeni. Ana Valerevna Dulceva iz Nižjega Novogoroda, ki je kot Argentinka Maria Rosa Mayer Munoz v Ljubljani odprla umetniško galerijo, je na svojem profilu na Facebooku objavljala kup fotografij, povezanih z galerijo in svojim delom, vendar pa niti na eni ne razkriva obraza v celoti; slikana je bodisi od strani ali v hrbet, tako da se ne vidi celega obraza.

Njen soprog Artem Dulcev alias Ludwig Gisch, ki je v Sloveniji registriral majhno računalniško podjetje, je bil še precej bolj skop in ga na družbenih omrežjih niti ni bilo zaslediti. Namig glede dveh spečih agentov, ki naj bi jih Rusi »inštalirali« v Sloveniji, je direktor Sove, kot smo razkrili že v prvem delu, dobil od svojih britanskih kolegov iz agencije MI6. Toda konkretnejših podatkov o tem, kdo naj bi bila ta človeka, mu v Londonu niso mogli ali želeli dati.

Jure Klobčar

A ker popolnega umora ni, je tudi Kadivnik po dolgem in napornem prečesavanju vseh možnih podatkov in namigov naposled le prišel do sledi, ki je obetala. Argentinska državljana z dvema majhnima otrokoma, ki sta iz Buenos Airesa prišla v Ljubljano, dobila schengenski vizum in kasneje tudi stalno prebivališče, sta leta 2018 potovala v Rusijo na svetovno nogometno prvenstvo.

Toda za razliko od njunih otrok, ki sta imela argentinska potna lista, sta starša na meji pokazala ruska diplomatska potna lista. Zakaj bi dva neizstopajoča argentinska državljana, računalničar in galeristka iz ljubljanskih Črnuč, uporabljala tudi ruski in povrhu še diplomatski potni list?

Nenavadno. Ko je Sova preverjala številki potnih listov na ruski ambasadi v Ljubljani, se je sum še okrepil: teh potnih listov tam niso imeli evidentiranih – in enako se je zgodilo, ko so preverili še vsa preostala ruska diplomatska predstavništva v Evropski uniji in članicah zveze Nato.

Sum, da je nekaj hudo narobe, se je izkazal za utemeljenega, ko so Sovini analitiki, ki so podrobno profilirali Mario Mayer Munoz in Ludwiga Gischa na spletu in družbenih omrežjih, hitro opazili vzorec: nobenih neposrednih, direktnih fotografij obrazov. Potem pa je prišla še pika na i: nenavadno podoben profil obraza se je pojavil v članku o agentskem paru v internem časopisu ruske obveščevalne službe SVR!

Podrobnejši pregled članka je potrdil, da gre za isto osebo. Dvomov ni bilo več, MI6 je dala Sovi točen podatek: Putin je v Ljubljano poslal speča agenta najvišjega ranga in slovenski protiobveščevalni ukrepi so ju uspeli identificirati. Joško Kadivnik je mislil, da se mu je odvalil kamen od srca, ko je ugotovil, da je najtežji del naloge šele pred njim – ruska ilegalca je treba aretirati, ampak dobesedno in flagranti, sredi dejanja.

Profimedia

Preiskovalni sodnik, ki je podpisal nalog za hišno preiskavo, je naložil še dodatno zahtevo, da obeh mladoletnih otrok med policijsko racijo ne sme biti doma. Sova je imela manjši »problem« s predstavniki slovenskega sodstva tudi čez slabi dve leti, sredi julija 2024, ko je bilo treba v skladu z dogovorom slovenske in ameriške vlade pripraviti vse potrebne pravne okvire za obsodbo ruskih vohunov, njihovo deportacijo iz Slovenije in posledično predajo oziroma zamenjavo za zahodne »zapornike« 1. avgusta v turški prestolnici. Sodnik, ki je vodil sodni proces zoper Ano Dulcevo in Artema Dulceva, je odšel na dopust na Hrvaško in se ni javljal na telefon.

»Vse bo v redu, gospod predsednik.«

Vojko Volk, novi sekretar za nacionalno varnost, ki je nasledil Andreja Benedejčiča, je po telefonu govoril s svojim kolegom Jakom Sullivanom, Bidnovim svetovalcem za nacionalno varnost, ki ga je skrbelo, kaj to pomeni. Je 1. avgust ogrožen? Volk ga je miril, da ne.

Kaj se je dogajalo potem, se uradno ne ve, ampak tistega sodnika, ki je dopustoval na enem od kvarnerskih otokov, jim je nekako uspelo dobiti na telefon in prositi, ali lahko pride v Ljubljano razsodit zadevo izjemnega pomena za nacionalno varnost. Tega Američani niso vedeli, zato je Sullivan misli, da bo treba »potegniti še kakšno vrvico«. Robert Golob je bil ravno na neki poletni zabavi, ko je dobil klic: »Ameriški predsednik bi rad govoril z vami.«

Joe Biden je bil dobro razpoložen, Golob pa očitno prav tako. Nekaj časa sta kramljala kot stara prijatelja, potem pa je Biden vprašal, ali bo Slovenija lahko uredila vse, kar je treba, da bo družina Dulcevih 1. avgusta pripravljena za polet proti Turčiji, kjer bo igrala izjemno pomembno vlogo pri izmenjavi zapornikov. Golob je ameriškega predsednika pomiril, da bo vse v redu. »Imamo izjemno priložnost, da to izpeljemo skupaj,« je rekel Biden. »Brez skrbi,« mu je odgovoril Golob, »to bomo izpeljali.«

Profimedia

Ruska agenta, ki sta od konca leta 2022 sedela v preiskovalnem zaporu, sta imela kar pet odvetnikov, kar kaže na to, kakšno skrb je Moskva namenjala njunemu pravnemu statusu.

Od petih odvetnikov sta bila za končni dogovor, priznanje krivde v zameno za kazen, ki bo enaka že prestanemu preiskovalnemu zaporu, pravzaprav ključna dva. Njuni pisarni, specializirani tudi za Rusijo, sta morali poslati predstavnika v Moskvo, kjer sta dobila dovoljenje, da se pogajata za poravnavo s tožilstvom, ki bi omogočila njuno izpustitev oziroma vključitev v paket zamenjave zapornikov.

Ponedeljek, 9.03 zjutraj

Joško Kadivnik, verižni kadilec, je komaj preživel tisto pozno novembrsko jutro 2022. Bil je ponedeljek, malo po 9. uri zjutraj, ko so specialci vdrli v hišo na Primožičevi ulici 35 in zasačili vohunski par sredi dela: Artem je bil ravno na liniji s svojimi sodelavci v Moskvi, ko so ga podrli po tleh. Ni imel časa, da bi zaprl povezavo ali izklopil računalnik.

Med preiskavo so v skrivnem prekatu za hladilnikom našli tudi več sto tisoč evrov gotovine, ponarejen grški rojstni list, več USB-naprav ... Slovenski varnostni organi so prvič v zgodovini ujeli tuja vohuna sredi dela.

Operacija je bila za Kadivnika tako stresna, da so ga nekaj tednov kasneje hospitalizirali, med okrevanjem po zdravniškem posegu pa ga je v bolnišnico poklical direktor SVR Sergej Nariškin, tesni sodelavec Vladimirja Putina in njegov kolega iz časov KGB. Nariškin je bil razburjen, jezen in je zahteval pojasnilo, zakaj so Slovenci aretirali dva nedolžna Rusa sredi Ljubljane.

Marko Vavpotič

Oglasil se je tudi Nikolaj Patrušev, še en Putinov zaupnik in dolgoletni šef obveščevalnih služb, ki je formalno vodja ruskega varnostnega sveta. Kako ste lahko naredili kaj takega, zaprli ste ruska starša, njuna otroka pa dali v skrbništvo. Ironično, niti eden od ruskih sogovornikov se ni trudil blefirati in delati neumnega: aretirana nenadoma nista bila več neka Argentinca, ampak Rusa, in sicer zelo dragocena Rusa.

Po nekaj napetih telefonskih klicih so Rusi predlagali, da bi poskusili v živo zgladiti nepotreben spor in rešiti zaplet, zato je Kadivnik po uspešnem okrevanju odpotoval v Beograd na sestanek s ključnim človekom za zamenjavo zapornikov, kot so uradno govorili v Moskvi, Sergejem Besedo. Ta nekdanji general KGB, ki je vse življenje deloval v obveščevalni sferi, je Kadivnika prepričeval, naj se Slovenija po nepotrebnem ne vpleta v spor med ZDA in Rusijo.

V zvezi s tem sestankom je treba omeniti še dogodek, ki bi ga težko označili kot anekdoto: Kadivnik je v Beograd odšel brez posebnega varovanja, praktično na zaupanje, da se mu ne bo zgodilo nič. Američani so bili zaskrbljeni, ker so se bali, da bi se mu kaj zgodilo.

In ko je nekaj dni po sestanku Kadivniku ponovno ponagajalo srce, je CIA zagnala paniko, češ da so to morda povzročili Rusi. Niso, čeprav so bili izjemno vztrajni v svojih prošnjah, zahtevah, grožnjah ali pa zgolj »prijateljskem prepričevanju«: Zakaj ne bi družine Dulcev enostavno izpustili?

Joško Kadivnik je mislil, da se mu je odvalil kamen od srca, ko je ugotovil, da je najtežji del naloge šele pred njim – ruska ilegalca je treba aretirati, ampak dobesedno in flagranti, sredi dejanja.

Podoben narativ – namreč, da se Slovenija z aretacijo »domnevnih ruskih spečih vohunov« po neumnosti izpostavlja jezi ali celo povračilnim ukrepom Moskve – je bilo vse od aretacije zakoncev Dulcev v začetku decembra 2022 pa do njune deportacije 1. avgusta 2024 slišati od nekaterih slovenskih (bivših) politikov, novinarjev in analitikov.

Med njimi so (bili) zagotovo tudi nekoliko naivnejši in bolj idealistični rusofili, ki jim je sveto vse, kar nosi pridevnik ruski. Toda po drugi strani so odkrita lobiranja v korist para Dulcev razkrila tudi potencialne sodelavce ali vsaj plačance ruskih obveščevalnih služb. Za koga konkretno gre, vam razkrije že nekaj gesel v povezavi z zakoncema Dulcev, ki jih vtipkate v spletni iskalnik Google.

Speči vohuni ne spijo

S fenomenom spečih vohunov, ilegalcev, so se v času hladne vojne ukvarjali posebni oddelki zahodnih obveščevalnih služb, najbolj zagotovo Američani in Britanci, ki so imeli vsak svojo »rusko hišo« (Russian House), skupino specialistov za Sovjetsko zvezo, ki je v Stalinovih časih razvila posebno taktiko infiltracije svojih vohunov.

Medtem ko so zahodnjaki v 60. letih 20. stoletja podlegali šarmu Jamesa Bonda, so Sovjeti s svojimi tajnimi sodelavci že zdavnaj prodrli v najstrožje varovane državne skrivnosti, vključno s projektom Manhattan med drugo svetovno vojno. Britancem je t. i. peterica iz Cambridgea naredila takšno škodo, da so potrebovali desetletje za njeno sanacijo, odnosi z Moskvo pa so ostali napeti praktično vse do razpada Sovjetske zveze.

Problem, na katerega naletimo ob razkritju Putinovih ilegalcev na Zahodu, tudi pri nas, je pravzaprav preprost in se mu reče izguba zgodovinskega spomina.

Posebej Američani, ki dolgo niso dojeli, da Putinova Rusija nanje gleda kot na sovražnike, so pozabili na šokantna razkritja spečih agentov na svojih tleh. Po petnajstih letih se očitno nihče več ne spomni Anne Chapman, ruske agentke, ki je bila zaradi svoje seksualne privlačnosti magnet za moške – tudi tiste na vplivnih položajih.

V postelji so ji neprevidno razlagali stvari, ki jih bržkone niso niti svoji ženi. Ker je do razkritja škandala prišlo tik pred napovedanim srečanjem med Putinom in Barackom Obamo, so skušali »težavo« maksimalno minimizirati. Vseeno pa so iz Združenih držav leta 2010 izgnali več spečih vohunov, kar je močno prizadelo Putinovo vohunsko mrežo na Zahodu.

A v Kremlju niso čakali križem rok, ampak so že kmalu v akcijo poslali novo, še bolj usposobljeno generacijo ilegalcev. To so agenti zunanje obveščevalne službe (SVR), za katere velja, da so bolj sofisticirani pri svojem delu, zato jih pošiljajo na zahtevne naloge, ki trajajo več let. Ana Dulceva in njen mož Artem sta se več let pripravljala za misijo v Sloveniji.

V obveščevalnih krogih tem ilegalcem pravijo »copati«. Na drugi strani imamo agente vojaške obveščevalne službe (GRU), ki so precejšnje nasprotje, zato tudi vzdevek »škornji«. Namenjeni so hitrim operacijam, denimo likvidacijam Putinovih nasprotnikov. Agenta GRU sta denimo s strupom novičok neuspešno skušala zastrupiti Sergeja Skripala, prebeglega ruskega vohuna na Zahod.

Še en »izdajalec« je z življenjem plačal za kritike Putina, njegova likvidacija pa je bila delo operativcev GRU: Aleksandra Litvinenka sta zastrupila z radioaktivnim polonijem, ki sta mu ga nasula v čaj, ko sta se z njim sestala v nekem londonskem hotelu.

Agente GRU oziroma »škornje« Putin pošilja pobijat »izdajalce« po svetu, včasih pa se v tej združbi znajde tudi kak njegov ljubljenec. Denimo Vadim Krasikov, ki ga je Vladimir Vladimirovič poslal v Berlin, da je tam sredi dneva v otroškem parku z več streli umoril čečenskega disidenta. Toda Krasikovu se je misija ponesrečila, končal je v zaporu.

Profimedia

Podobna usoda je doletela še nekaj ruskih vohunov, hekerjev, trgovca z orožjem in nosilna lika naše zgodbe, speča agenta obveščevalne službe SVR. A za razliko od njunih kolegov, ki so že sedeli v zaporih in čakali, če bodo nekega dne del paketa menjave zahodnih in ruskih zapornikov, so morali Ano in Artema Dulceva v Sloveniji šele aretirati. In to tako, da ne bo nobenega dvoma o tem, za koga gre, in da bo primer zdržal tudi sojenje.

Zaradi tega je bil slovenski prispevek v največji menjavi vohunov po koncu hladne vojne dejansko poseben in izjemen. Iz današnje perspektive, ko v zraku visi celo sum, da se je tuja (zasebna) obveščevalna agencija vmešavala v predvolilno kampanjo, je slovenska država v letih 2022–2024 delovala tako, kot mora: profesionalno, natančno, korektno in odgovorno.

Nacionalno varnost je postavila na prvo mesto, sodelovanju z zavezniki pa namenila toliko energije in pozornosti, da bo to za vedno ostalo v zgodovinskem spominu.

Robert Golob je bil ravno na neki poletni zabavi, ko je dobil klic: »Ameriški predsednik bi rad govoril z vami.«

Skoraj istočasno, kot je Sova dihala za vrat zakoncema Dulcev v Ljubljani, so tudi Grki v Solunu, tradicionalnem »oporišču« ruskih obveščevalnih služb, zasledovali Putinovega ilegalca. Toda Grki so v nekem trenutku naredili usodno napako in se izdali, ruski speči agent pa je pobegnil.

Usoda celotne »družine« Putinove agenture na Zahodu je po 1. avgustu 2024 sicer nejasna in kar nekaj jih je bilo bodisi odkritih bodisi so jih Rusi za vsak primer sami umaknili. Toda hkrati ni nobenega dvoma, da so v zadnjih 23 mesecih na Zahod poslali nove in nove ilegalce, kot pravijo spečim agentom. In ni izključeno, da je kak prišel tudi v Slovenijo, da nadaljuje, kjer sta končala Ana in Artem Dulcev.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter