Čez tri tedne se bo v Johannesburgu začel največji športni spektakel na svetu. Svetovno prvenstvo v Južni Afriki bo z udeležbo Slovenije še posebno privlačno za slovenske ljubitelje nogometa. Junij bo znova najbolj neproduktiven mesec v letu.
Fifa je z dodelitvijo prvenstva Južni Afriki želela nagraditi celino, ki goji morda najbolj prvinsko ljubezen do nogometa. Ko nimaš nič, ti že male stvari naredijo veselje. Le še v Južni Ameriki lahko najdemo takšno predanost navijačev do najbolj priljubljenega športa na svetu. Po seriji prvenstev v razvitih državah in na skoraj vseh celinah si je Afrika zaslužila organizacijo tekmovanja, ki naj bi posredno pripomoglo tudi k večji kakovosti nogometa na vsem kontinentu.
Spodbuda za nogomet
Tamkajšnja nogometna infrastruktura nikakor ni vredna talentov, ki zaradi pogosto katastrofalnih razmer v domačih prvenstvih ob prvi priložnosti pobegnejo v Evropo, Azijo, Ameriko. Kamorkoli, kjer lahko za svoje znanje nekaj zaslužijo. Skoraj vse, kar v afriškem nogometu kaj velja, igra v Evropi, v afriških ligah najdemo večinoma mlade, še neuveljavljene nadarjene ali pa drugorazredne igralce. Stadioni so zastareli, igrišča neprimerna, medijska obravnava prvenstev je slaba, zato ni sponzorjev, ni denarja in ni priložnosti za razvoj kakovostnih tekmovanj.
Južna Afrika kot gospodarska velesila celine in najrazvitejša država podsaharske Afrike se je zdela najprimernejša za organizacijo temovanja, a kljub temu se je morala lotiti obsežnega programa gradnje in prenove infrastrukture za priliv navijačev iz vsega sveta. Fifa in južnoafriška nogometna zveza se nadejata lepega dobička: nekaj manj kot milijardo dolarjev za Fifo in okoli 70 milijonov evrov za Južnoafričane. Prvenstvo je ustvarilo okoli 415 tisoč delovnih mest, večinoma v gradbenem sektorju, nekaj pa naj bi jih ostalo tudi po prvenstvu, ko se v državi nadejajo okrepljenega zanimanja turistov.
Take in drugačne skrbi
A kaj bo po 11. juliju? Za gradnjo stadionov so porabili milijarde, ki bi jih lahko namenili za koristnejše in državi potrebnejše programe, opozarjajo kritiki. Večina Južnoafričanov živi v revščini in si niti ne more privoščiti dragih vstopnic za tekme svetovnega prvenstva. Resda bodo zanje znižali cene, a ostaja skrb, da bo prvenstvo domačine pustilo z dolgovi in dragimi stadioni, za katere po prvenstvu ne bo prave potrebe. V afriškem nogometu ne kroži toliko denarja, da bi si lahko privoščili vzdrževanje tako ekstravagantne konstrukcije, kot je stadion Soccer City v Johannesburgu.
Razvojne skrbi Južne Afrike navijačev po svetu ne zanimajo preveč. Ubadajo se s sestavami 32 moštev, z njihovimi možnostmi za uspeh in špekulirajo o novem prvaku. Tradicija narekuje, da bo letos zmagala neevropska država. Evropejci na prvenstvih izven Stare celine namreč nimajo uspeha – vsa so doslej dobile južnoameriške reprezentance. Ker na Urugvaj nihče resno ne računa, je naslov svetovnega prvaka namenjen Braziliji ali Argentini? Ali morda, kot upajo najbolj optimistični afriški navijači, kateri od reprezentanc iz Afrike?
Trenutek za afriški nogomet?
Ko se je leta 1990 na svetovnem prvenstvu v Italiji Kamerun prebil v četrtfinale in šele po podaljških izpadel proti Angležem, se je mnogim zazdelo, da se bodo afriške ekipe poslej redno uvrščale visoko. Mnogi so celo menili, da je samo vprašanje časa, kdaj bo afriška ekipa dvignila najbolj zaželeno lovoriko v nogometu. Legendarni Brazilec Pele je celo menil, da bo to še pred letom 2000. Toda Pele kot prerok ni imel takega uspeha kot Pele nogometaš. Še najdlje, do četrtfinala, je leta 2002 presenetljivo prišel Senegal v svojem prvem nastopu na svetovnih prvenstvih, drugače pa je osmina finala skrajni domet afriških ekip po Italiji ’90.
V Južni Afriki igrajo na domačih tleh. Ne le domačini, tudi preostale afriške ekipe bodo nastopile na svoji celini – ne bodo igrale le zase, temveč za vso celino. Ta ima kar šest predstavnikov, največ doslej, in afriška moštva imajo v svojih vrstah vrhunske igralce, kot sta Kamerunec Samuel E'to in Didier Drogba v ekipi Slonokoščene obale. Slednja je morda najboljša afriška ekipa z najbolj izstopajočimi posamezniki. Kakovost igralcev bo odločala v boju s favoriziranimi evropskimi ali južnoameriškimi moštvi. zvezdniki, kot sta Michael Essien iz Chelseaja ali Udinesejev Kwadwo Asamoah, so adut Gane.
Iz povprečja med zvezde
Južnoafriška republika takih igralcev nima – večina jih prihaja iz domače lige, ki po kakovosti krepko zaostaja za elitnimi evropskimi prvenstvi, kjer igrajo najboljši afriški nogometaši. Imajo pa, jasno, prednost, ker so doma, in neverjetno podporo rojakov.
Bafana Bafana (fantje, kot rojaki pravijo svoji reprezentanci) upajo na nekaj podobnega, kot je leta 1995 uspelo ragbi reprezentanci, ki je kljubovala napovedim skeptikov in dosegla naslov svetovnih prvakov po letih izolacije, ob tem pa na svojo stran pridobila celo belemu športu tradicionalno sovražno črnsko večino. Za srca te se nogometašem letos ne bo treba potegovati.
Njihov selektor Carlos Alberto Parreira ima izkušnje z največjih tekmovanj, dvakrat je vodil rojake na svetovnih prvenstvih in jih leta 1994 v Ameriki celo pripeljal do naslova svetovnih prvakov. A v ekipi je takrat imel Romaria. Po drugistrani je pred štirimi leti v Nemčiji njegovo moštvo z Ronaldinhom, Kakajem, Ronaldom in Adrianom izpadlo v četrtfinalu proti Franciji z v tisti tekmi fantastičnim Zidanom. Preveč velikih imen morda škodi – Parreira upa, da to drži, saj jih v svojem moštvu nima. Vezist Evertona Steven Pienaar je njihov najboljši igralec, ni pa zvezdnik Drogbajevega kova.
Brazilija? Morda letos kdo drug?
Naslov svetovnih prvakov je doslej dobilo sedem držav, a od teh Urugvajcev letos nihče nima za kandidate za tretji naslov. Kakovostni vrh ostaja bolj ali manj enak kot na vseh prvenstvih zadnjih nekaj desetletij, v elito sodijo tradicionalne velesile z zgolj dveh celin: že prvaki Argentina, Brazilija, Anglija, Nemčija, Italija, Francija, z naslovom še neovenčani Španija in Nizozemska, morda Portugalska s Cristianom Ronaldom. Preostali imajo na prvenstvu možnost, da presenetijo, večinoma pa jim bo usojeno zgolj sodelovati.
Skoraj bolj kot igralci, ki naj bi zablesteli na prvenstvu, se navijači in mediji manj kot mesec dni ukvarjajo s tistimi, ki jih v Južni Afriki ne bo, bodisi zaradi poškodb, slovesa od reprezentančnega nogometa bodisi odločitev selektorjev, da jih ne potrbujejo. Iz igralcev, izpadlih iz reprezentanc, bi lahko sestavili impresivno zasedbo. Na čelu bi ji bil Ronaldinho, še pred nekaj leti najboljši nogometaš sveta. Po nekaj klavrnih letih, zaznamovanih z izgubo motivacije, izogibanjem treningom, nabiranjem kilogramov in nato tudi prestopom iz Barcelone v Milan, se je v zadnji sezoni znova pobral in dal vedeti, da je star komaj 30 let in da je na dober dan še vedno eden najboljših igralcev sveta, neustavljiv za obrambe.
Za brazilskega selektorja Dungo je bilo teh dobrih dni še vedno premalo.
Brazilci so običajno tisti, ki jim pripade vloga favoritov svetovnih prvenstev, glavna argumenta sta pet naslovov svetovnega prvaka in bogastvo talentov, kot ga nima nobena druga država. Vendar se je Dunga vsaj omenjenim talentom letos odpovedal in poleg Ronaldinha ni vpoklical niti Pata, Adriana in še nekaj drugih nogometnih genijev. Prvi zvezdnik carioc bo Kaka, ob njem naj bi pričakovano blestel še Robinho, preostanek so večinoma izvrstni igralci, ne pa tudi veliki zvezdniki. Reprezentanca po zgledu njenega selektorja, ki je bil kot igralec vselej v senci genijev, a ti brez njegovega prispevka ne bi bili nikoli svetovni prvaki.
Dvom o Maradoni
Še bolj brutalen (za nekatere kar nespameten) je bil pri izbiranju argentinski selektor Diego Armando Maradona, ki je namesto preizkušenih igralcev iz evropskih lig vpoklical nekaj še zelenih argentinskih talentov in se odpovedal igralcem, kot sta nepogrešljiva člana prve enajsterice italijanskega Interja Esteban Cambiasso in Javier Zanetti. Zlasti slednji je legenda argentinskega nogometa, rekorder po številu nastopov za reprezentanco in pri 36 letih še vedno eden najboljših bočnih branilcev sveta.
Se je Maradona ustrašil, da njegov zvezdnik Messi ni odpustil Zanettiju za odlično pokrivanje v dveh tekmah polfinala Lige prvakov? Argument, da z najboljšim nogometašem sveta v napadu ne potrebuješ vrhunske zasedbe preostalih mest v ekipi, ne drži. Južna Afrika 2010 ni Mehika 1986, ko je bil Maradona v solidni, a ne bleščeči argentinski reprezentanci tisti presežek, ki je odločal o tekmah in dobil pokal. In predvsem Diego Maradona kot trener ni Carlos Bilardo, selektor svetovnih prvakov iz leta 1986 in trener, za katerega je Maradona odigral nekaj najboljših tekem v svoji karieri.
Argentina za naslov svetovnega prvaka bržkone potrebuje Pepa Guardiolo na trenerski klopi – ta je iz Messija spravil največ. Majanje Maradonovega trenerskega stolčka lahko ustavi le vrhunski rezultat na svetovnem prvenstvu. Rojaki hočejo naslov svetovnega prvaka, morda bi prenesli tudi nesrečen izpad v polfinalu. Selektorju rojaki že zdaj očitajo več spornih odločitev, nesrečnik se žal ne more braniti s kakim sijajnim rezultatom, mnogim, še zlasti novinarjem, se je tudi zameril z nadutostjo in žaljivostjo.
Seksi, a polomljeni
Tudi Italijani so najbolj nadarjene napadalce (Totti, Ballotelli in Cassano) pustili doma in očitno upajo, da se jim bo v Afriki prikazal novi Toto Schillaci. V opravičilo Lippiju – trojica sodi med najbolj sporne in vročekrvne nogometaše na Apeninih, selektor pa je v reprezentanco vpoklical kar precej dobrih napadalcev. Taki so Gilardino, Borriello, Iaquinta ali Di Natale uporabni, zelo kakovostni, vendar ne spektakularni. A Marcelo Lippi ve, kaj hoče. Zvezdnika ima v vratih – Gianluigi Buffon že več let velja za najboljšega golmana na svetu, pomagajo mu tudi izkušnje in naslov svetovnega prvaka iz Nemčije 2006.
Malo drugačne skrbi so zvezdniki povzročali angleškemu selektorju Fabiu Capellu, ki se je vso pomlad tresel za njihovo zdravje. David Beckham je po bizarni poškodbi odpadel že marca, malo pred njim je zlom gležnja skoraj ogrozil nastop Ashleyja Cola, ki se je nazadnje še pravočasno pokrpal, nazadnje pa je angleškim navijačem spanec kratilo stanje nog Wayna Rooneyja, najboljšega igralca Anglije. Poleg zdravja angleške nogometaše pestijo še ljubezenske in druge težave. Ashleyja Cola je zaradi nezvestobe pustila žena, John Terry je imel razmerje z bivšim dekletom reprezentančnega kolega in osebnega prijatelja Wayna Bridgea, kar ga je skupaj s še nekaterimi spodrsljaji izven igrišč stalo kapetansko čast.
Capello, kot se za najbolje plačanega trenerja na svetu spodobi, ni skromen v željah. Vse razen finala je zanj neuspeh. Čeprav bo imel kdo pripombe h kateremu imenu na seznamu izbrancev, bo Italijan v Južno Afriko odpeljal skoraj vse najboljše angleške igralce, za morebitne poškodbe pa je na širši seznam uvrstil tudi nekaj preizkušenih nogometašev, s katerimi lahko v zadnjem trenutku zakrpa luknje v ekipi.
Neoproščeno
Francoz Raymond Domenech je, podobno kot Maradona ali Dunga, zbegal rojake, ker v reprezentanco ni uvrstil Realovega napadalca Karima Benzemo in Arsenalovega vezista Samirja Nasrija. Benzema resda ni imel posebno dobre sezone, Nasri pa je druga zgodba – sodi med ključne igralce tretje ekipe angleškega prvenstva in je eden najbolj nadarjenih francoskih nogometašev. Rojaki Domenecha že tako ne marajo preveč, še vedno mu niso odpustili polomije na evropskem prvenstvu 2008 in šepavih kvalifikacij za letošnje svetovno prvenstvo. Bo pa v Južno Afriko peljal Thierryja Henryja, ki ima za seboj obupno sezono, a je s svojo roko Franciji omogočil uvrstitev na prvenstvo. Po vsem, kar je Henry moral prestati v medijih po igri z roko v dodatnih kvalifikacijah z Irsko, ga celo Domenech ni mogel pustiti doma.
Takih pretresov ni pri Nemcih priljubljenem in zanesljivem selektorju Joachimu Löwu, pri čemer Michael Ballack upa, da bo v Afriki konec njegovih reprezentančnih neuspehov – nemški elf je standardno solidno moštvo, ki se bo uvrstilo vsaj v četrtfinale. Nemčija od leta 1982 še ni bila slabše uvrščena, pa tudi pred tem so zanjo polfinale, finale in naslovi nekaj običajnega.
Manj zanesljivi so v nastopih na svetovnih prvenstvih Nizozemci, ki pa imajo znova zelo dobro ekipo z nekaj izstopajočimi igralci. Morda manjka le Ruud van Nistelrooy, ki je izrazil željo po vrnitvi v reprezentanco, drugače pa je selektor Bert van Marwijk vpoklical vse, kar v nizozemskem nogometu kaj velja in trenutno lahko stoji na dveh nogah. Tudi Arjena Robbena, zvezdnika Bayerna, ki to pomlad blesti v Bundesligi in Ligi prvakov.
Špaaaaah ... nija!
Ko Brazilija Ronaldinha pusti, da junij prebije v nočnih klubih namesto na nogometnih zelenicah, se začnejo ljubitelji nogometa po favoritih ozirati drugam. Najraje kar proti Španiji, izstopajoči s presežkom talentov in tudi že izkušenj. Zdajšnji evropski prvaki se zdijo ekipa, ki je na vseh položajih najbolje pokrita, ob njihovih vezistih pa se sline pocedijo vsakemu trenerju.
Xavi, dolgo sicer priznan kot vrhunski organizator igre, je v minulih dveh sezonah postal skoraj mitska figura Barcelone. Četudi večino slave dobi Leo Messi, skoraj ni strokovnjaka, ki ne bi poudaril, da uspehov Guardiolovega moštva ne bi bilo brez Xavijega mojstrskega vodenja Barcelonine igre. Zasenčil je celo napadalca Fernanda Torresa, ki ima drugače vse možnosti, da bi bil prvi zvezdnik Španije: zabija gole, v primerjavi z nizkoraslim Xavijem je visok, pa še plavolasec. A Xavi je srce Barcelone in španske reprezentance, ki ima ob njem najbolj impresivno zvezno vrsto v sodobnem nogometu: njegov klubski kolega Andres Iniesta, Realov Xabi Alonso, Valencijin David Silva in Arsenalov Cesc Fabregas so zagotovilo, da Torresu in Davidu Villi v napadu ne bo manjkalo uporabnih žog.
Bojevniki, ne umetniki
In potem je tu še Slovenija. Eno mlajših moštev brez mednarodnih zvezdnikov, brez izstopajočih igralcev, ki se je na prvenstvo prebilo bolj z borbenostjo kot nadarjenostjo. Je ekipa, za kakršno rad navijaš, če te ne zaslepi blišč imen elitnih reprezentanc. In je tudi ekipa, ki na velikih tekmovanjih rada stre srca svojih navijačev. Resda je na teh nastopila šele dvakrat, a obakrat je nastope končala s slabim priokusom. Na Euru 2000 nas je veliki polom v zadnjem delu srečanja stal zmago proti Jugoslaviji in najverjetneje tudi napredovanja v četrtfinale. O Japonski in Južni Koreji dve leti kasneje je nekaterim navijačem, ki so tvegali pot na Daljni vzhod, še danes težko govoriti.
V naši skupini je realno mogoče pričakovati prvo mesto Anglije, za drugo mesto, ki vodi v osmino finala, pa se bomo borili z Združenimi državami Amerike in Alžirijo. Obe sta podobno kot Slovenija reprezentanci brez pravega blišča, a s kakovostnimi posamezniki. Vsaj Alžirija je v kvalifikacijah pokazala veliko borbenosti. Za zmago je seveda potrebno še kaj več, taktična in fizična pripravljenost, disciplina v igri, a včasih potrebuješ nekoga, ki bo za zmago šel z glavo v vratnico gola. S pravimi spodbudami, ki jih je Matjaž Kek doslej znal dati svojim varovancem, se bo našel tudi kak tak norec. In postal bo junak.
