Mesto Mes Ajnak je ležalo na stičišču helenistične in indijske kulture. Zanj menijo, da je staro med tisoč in dva tisoč leti. Nekoč je bilo to ogromno mesto, ki je nastalo zaradi pridobivanja in trgovine z bakrom. Mes Ajnak v perzijščini pomeni majhen vir bakra.
Mes Ajak je bil stoletja pozabljen, preden ga je francoski geolog v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja ponovno odkril. Po velikosti in pomenu je Mes Ajnak v provinci Logar primerljiv z antičnimi rimskimi Pompeji in Machu Picchu v sedanjem Peruju.
Ruševine Mes Ajaka se raztezajo na površini tisoč hektarjev in se nahajajo visoko na masivnem vrhu, katerega rjava barva nakazuje prisotnost bakra.
Arheologi so na območju Mes Ajnaka odkrili budistične samostane, stupe, trdnjave, upravne zgradbe in bivališča ter na stotine kipov, fresk, keramike, kovancev in rokopisov.
Mes Ajnak je kljub ropanju na začetku stoletja "eno najlepših arheoloških najdišč" na svetu, je za francosko tiskovno agencijo AFP povedal Bastien Varoutsikos, arheolog francoskega podjetja Iconem, ki si prizadeva za digitalizacijo mesta in njegove dediščine.
A ponovni talibanski prevzem oblasti v državi avgusta lani ter potreba novih oblastnikov, da po zamrznitvi mednarodne pomoči najdejo novi finančne vire, sta za prednostno nalogo postavili rudarjenje, zaradi česar bi se lahko prisilno končala nadaljnja arheološka dela.
Kitajski rudarski velikan Metallurgical Group Corporation (MCC) je bil že leta 2007 na čelu državnega konzorcija, ta se je kasneje poimenoval MJAM, ki je s Kabulom podpisal pogodbo v vrednosti treh milijard ameriških dolarjev za pridobivanje bakra za obdobje 30 let. Petnajst let pozneje rudnika še vedno ni, kar je posledica negotovih varnostnih razmer v deželi pod Hindukušem in nesoglasij med Pekingom in Kabulom glede finančnih pogojev pogodbe.
Projekt je sedaj za obe strani ponovno postal prioriteta in pogovori, kako naprej, že potekajo. S tem se tudi krepijo bojazni, da bi mesto, ki je nekoč veljalo za eno najuspešnejših trgovskih središč na svilni cesti, lahko izginilo brez nadzora.
MJAM je sicer prvotno premaknil začetek delovanja rudnika za tri leta, da bi arheologom omogočil, da se osredotočijo na območje, ki ga rudnik neposredno ogroža. To obdobje se je nenamerno podaljševalo, saj so varnostne razmere Kitajcem preprečile gradnjo načrtovane infrastrukture. Posledično je bilo odkritih na tisoče predmetov - nekatere so odpeljali v kabulski muzej, druge hranijo v bližini.
Talibani so, ko so bili pred lanskoletnih ponovnim prevzemom oblasti nazadnje na oblasti, marca 2001 pretresli mednarodno javnost z razstrelitvijo velikanskih Bud v dolini Bamijan. Tokrat zatrjujejo, da so odločeni ohraniti Mes Ajnak. Številni ostanki so sicer preprosto preveliki ali krhki, da bi jih bilo mogoče premakniti, tako da se zdi, da je njihova usoda, da bodo izginili.
Kitajci namreč dajejo prednost dnevnemu kopu pred podzemnim rudarjenjem. In če bodo projekt nadaljevali, bi to pomenilo, da bo bakrena gora pokopala vse ostanke preteklosti.
Afganistan se nahaja na ogromnih mineralnih virih bakra, železa, boksita, litija in drugih redkih kovin, za katere ocenjujejo, da so vredne več bilijonov ameriških dolarjev.
Po pisanju AFP talibani upajo, da bodo na račun rudnika Mes Ajnaka zaslužili več kot 300 milijonov ameriških dolarjev letno, kar predstavlja približno 60 odstotkov celotnega letošnjega državnega proračuna - in si zato sedaj prizadevajo pospešiti proces rudarjenja na območju starodavnega budističnega mesta.