Odstopa niso vsi pozdravili: preveč naj bi s tem počlovečil vlogo papeža in ošibil verski nauk. Papež ni (več) – metaforično rečeno – kot Kristus, ki ni sestopil s križa. Že odstop Benedikta, vrsto let odločnega varuha verskega nauka, je naletel na veliko nasprotovanj tako zunaj kot tudi znotraj lastne ustanove, med velikim delom škofovskega zbora in kardinalov.
Jezuit Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 v Argentini. Leta 1998 je postal nadškof v glavnem mestu Buenos Aires, kardinal pa leta 2001. Dne 13. marca 2013 je bil izvoljen za 266. papeža Katoliške cerkve in si je izbral ime Frančišek. Opravil je 22 apostolskih potovanj zunaj Italije (kot prvi rimski škof po razkolu iz leta 1054 se je srečal s patriarhom Kirilom I. na letališču v Havani na Kubi), sklical je izredno jubilejno leto usmiljenja, predsedoval dvema škofovskima sinodama (izredna in redna o prenosu vere v družini) ter napisal dve apostolski spodbudi in dve okrožnici: Lumen fidei ter Laudato si.
Kmalu po izvolitvi je napovedal reformo rimske kurije, imenoval zbor svetovalcev kardinalov, ki mu pri tem opravilu pomagajo, ter z dvema dokumentoma motu proprio omogočil poenostavljen postopek za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze. Na reformo rimske kurije še čakamo. Papež Frančišek je na štirih konzistorijih imenoval 60 novih kardinalov iz 43 držav.
Kot je kmalu ugotovil kardinal Franc Rode, papež odpravlja vse, kar spominja na monarhijo.Je levičar? Ne, papež ni levičar pa tudi desničar ne, je v knjigi Slovenija brez Patrie in zvonov zapisal Ivan Štuhec.
S spontanostjo, odprtostjo deluje iskreno in marsikoga nagovarja, vendar niso redka mnenja, da bi bilo še bolje, če bi se nekoliko manj pojavljal v javnosti in dajal jasnejše izjave, ki bi jih bilo težje zlorabiti za te ali one politične ali druge cilje. Vse besede, še posebej če jih izrekajo tako pomembne osebe kot je vsakokratni papež, so dragocene in morajo biti primerno odmerjene.
Frančiškove poteze glede zadnjih dveh sinod o družini, postavljanja določenih ljudi na ključna mesta in prelamljanja protokola v papeževih nastopih in potovanjih kažejo, da je človek z močno osebnostjo, ki ima rad zadnjo besedo. Ker vodi tako veliko in raznoliko ustanovo, je to tudi prednost.
Še posebej v drugem delu njegove pontifikata so se kritike katoliških tradicionalistov (tudi škofov) na njegov račun stopnjevale celo do namigovanja obtožb o hereziji zaradi apostolske spodbude Radost ljubezni. Papež naj bi učil, hote ali nehote, javno in privatno, lažno in heretično.
Kot je kmalu ugotovil kardinal Franc Rode, papež odpravlja vse, kar spominja na monarhijo. Je levičar? Ne, papež ni levičar pa tudi desničar ne, je v knjigi Slovenija brez Patrie in zvonov zapisal Ivan Štuhec. Uspelo mu je zvoziti med progresisti in konservativci – levimi in desnimi oziroma med strogim izpolnjevanjem norm (rigorizmom-janzenizmom) in laksizmom-relativizmom. V središče je postavil človeka in njegovo odgovornost v konkretni situaciji.
Frančišek je že večkrat povedal, da si lahko predstavlja svoj odstop, če bi začutil, da mu moči prehitro pešajo. V nem od pogovorov ob drugi obletnici izvolitve je sveti oče obenem potrdil svojo izjavo, da bo njegov pontifikat verjetno bolj kratkotrajen. Kot je takrat pojasnil, ima »nekakšen nejasen občutek«, da bo papeževal še približno štiri ali pet let. Po treh letih se zde te besede preuranjene.
