Obama je leta 2009 napovedal, da bo stimulacijski zakon pospešil ustvarjanje delovnih mest in državo obvaroval ponovitve velike depresije iz 30. let prejšnjega stoletja. To se je zgodilo, vendar pa se tudi Furman strinja, da okrevanje teče prepočasi. Ekonomisti so sicer leta 2009 in kasneje opozarjali, da bi moral biti stimulacijski paket, ki je močno povečal proračunski primanjkljaj, še večji.
787 milijard dolarjev je bilo vse, kar je lahko Obama spravil skozi kongres, v katerem so demokrati imeli takrat večino v obeh domovih. Furman je zatrdil, da je ta paket rešil ali ustvaril na leto povprečno 1,6 milijona delovnih mest, obnovil 64.000 kilometrov cest in 2700 mostov, posodobil sisteme pitne vode za 48 milijonov ljudi in razširil hitri internet na 20.000 ustanov po ZDA, ki so bile prej brez njega.
Furman je opozoril tudi na posredne koristi zakona, kot je bila stabilizacija finančnega sistema z reševanjem bank, rešitev avtomobilske industrije ZDA in podpora stanovanjskemu sektorju.
Predsednik predstavniškega doma John Boehner Ohia je sporočil, da se pet let po več sto milijard dolarjev dragi porabi na milijone družin v ZDA še vedno sprašuje kje so delovna mesta. Republikanec iz Ohia je stimulacijski paket označil za velike obljube, veliko porabo in majhne rezultate.
Strinjal se je tudi vodja republikanske manjšine v senatu Mitch McConnell iz Kentuckyja, ki je sporočil, da se Američani nimajo česa veseliti. Stimulacijski zakon je po njegovih besedah tragedija, ki jo je potrebno obžalovati. Obama bi lahko dosegel veliko več, če bi olajšal zvezne regulacije in med drugim odobril gradnjo naftovoda od Kanade do Teksasa.