Barack Obama je na stopnicah kongresne palače v Washingtonu pred milijonskim občinstvom slovesno zaprisegel kot 44. predsednik ZDA in s tem postal prvi temnopolti predsednik v ameriški zgodovini.
ZDA se danes soočajo s številnimi realnimi izzivi. Z njimi se ne bomo soočili na lahek način in na hitro, ampak bomo nanje odgovorili, je v govoru po zaprisegi pred milijonsko navdušeno množico, ki se je zbrala v Washingtonu, dejal Obama. Svetu je Obama še sporočil, da je Amerika znova pripravljena voditi.
44. predsednik ZDA je izpostavil veličino svoje države in zatrdil, da ta ni darilo, temveč si jo je potrebno zaslužiti. Spregovoril je o nalogah administracije in dejal, da ne gre za vprašanje ali je vlada dovolj velika ali majhna, ampak, če deluje in uspešno odgovarja na potrebe državljanov.
Inavguracijska svečanost na zahodni strani kongresne palače se je začela z nagovorom demokratske senatorke iz Kalifornije Dianne Feinstein, ki je izpostavila zgodovinskost današnjega dne in zavezanost upanju, ki ga pooseblja Obama. Pastor Rick Warren, ki ga je Obama izbral kljub nasprotovanju homoseksualnih skupin, je opravil uvodno molitev, nato pa je soul legenda Aretha Franklin zapela "My Country 'Tis of Thee".
Prvi je položil roko na sveto pismo podpredsednik ZDA Joe Biden, ki ga je na položaj zaprisegel najstarejši vrhovni sodnik John Paul Stevens. Nato je na sveto pismo, ki jo je za enako slovesnost uporabil že republikanec Abraham Lincoln, na stopnicah kongresne palače pred predsednikom vrhovnega sodišča ZDA Johnom Robertsom zaprisegel še Obama.
Pri tem je Obama izrekel besede, ki jih ponavljajo predsedniki vse od 30. aprila 1789, ko je v New Yorku, takratni prestolnici ZDA, prisegel prvi predsednik George Washington. "Svečano prisegam, da bom zvesto opravljal naloge predsednika ZDA in bom po najboljših močeh ohranjal, ščitil in branil ustavo ZDA. Naj mi Bog pomaga," je dejal Obama, ki se mu je pri izreku teh besed sicer nekoliko zatikalo.
Senator iz zvezne države Illinois Barack Obama se je tako dan po prazniku v čast ubitega temnopoltega borca za državljanske pravice Martina Luthra Kinga mlajšega, zapisal v zgodovino kot prvi temnopolti predsednik ZDA. Obama je na poti do Bele hiše moral premagati vrsto ovir, začenši s svojo barvo polti.
Ko je februarja 2007 naznanil svojo kampanjo v Springfieldu v zvezni državi Illinois, ga ni bilo komentatorja, ki ne bi izpostavljal njegove barve polti kot veliko oviro na poti do uspeha. Če ne na glas, ker ni bilo politično korektno, pa zanesljivo po tihem. Ko se je Barack Hussein Obama rodil, temnopolti Američani na jugu ZDA še niso mogli v celoti uveljavljati svojih pravic. Njegova starša nista mogla niti sanjati, da bo sin nekoč kandidiral za predsednika ZDA.
Njegovo srednje ime "Hussein" je bila druga velika ovira, saj je bilo pri večini Američanov vtisnjeno v spomin kot ime iraškega diktatorja, ki so ga nazadnje porazili v vojni leta 2003. Tretja velika ovira je bila nekdanja prva dama Hillary Clinton, ki je vse od leta 2004 naprej veljala za glavno favoritko za osvojitev demokratske nominacije. Še najmanjša ovira je bil na koncu republikanec John McCain, ki se kljub vroči kampanji ni nikoli spustil tako nizko, da bi izkoriščal Obamovo barvo polti ali ime.
Američanom so se po osmih letih Georgea Busha odločili za zamenjavo republikancev v Beli hiši, poleg tega pa se je Obama izkazal kot kandidat, ki je pač temnopolt in ni nastopal kot "temnopolti kandidat". Američane je sprva navdušil z nasprotovanjem vojni v Iraku, nato pa z navdihujočimi govori ter na koncu z zdravo pametjo, pri čemer se je do njih bolj kot drugi kandidati obnašal kot do zrelih odraslih ljudi, ki so sposobni slišati in sprejeti resnico.
Njegova zmaga ni le navdušila večine sveta, ampak je tudi v čast Američanom, ki so tako postali edini med "zahodnjaki", ki so za svojega voditelja izvolili "drugačnega". Vendar to še zdaleč ne opredeljuje Obame, ki med Američani ne velja le za novega predsednika, ampak ima podoben status kot filmski ali glasbeni zvezdniki. To je bilo očitno med decembrskimi počitnicami na Havajih, kjer ga je spremljala vojska novinarjev, njegove fotografije v kopalkah pa so tudi med resnimi mediji izzvale podobno navdušenje kot na primer fotografije Bradda Pitta ali Angeline Jolie v rumenem tisku.
Barack Hussein Obama se je rodil 4. avgusta 1961 na Havajih, kjer sta se spoznala njegova starša Anna Dunham iz Wichite v Kansasu in kenijski študent Barack Hussein Obama starejši. Starša sta se že po dveh letih razšla in kasneje ločila, mati pa se je nato poročila z Indonezijcem Lolom Soetorom in družina se je leta 1967 preselila v Indonezijo. Očeta je Obama potem videl le še enkrat, preden je ta leta 1982 umrl v prometni nesreči.
Obama se je leta 1971 iz Indonezije vrnil v Honolulu na Havajih, kjer so zanj skrbeli materini starši. Mama je živela med Indonezijo in ZDA, leta 1995 pa je umrla za rakom na jajčnikih. Obama se je dve leti šolal v Los Angelesu, nato pa na newyorški univerzi Columbia, kjer je leta 1983 diplomiral iz mednarodnih odnosov. Za nekaj let se je nato preselil v Chicago, kjer je delal kot organizator v skupnosti, kar mu je dalo podlago za eno najučinkoviteje organiziranih predsedniških kampanj v ameriški zgodovini.
Leta 1988 je prvič potoval v Evropo in Afriko ter se vpisal na pravno šolo na Harvardu, kjer je postal prvi temnopolti na čelu revije "Harvard Law Review". Leta 1991 je diplomiral z odliko, leta 1992 pa se je poročil s soprogo Michelle, ki je uvodoma vztrajno zavračala njegovo dvorjenje, kot je sama priznala zaradi štrlečih ušes in čudnega imena. A je bil nato vendarle dovolj prepričljiv in v njunem zakonu sta se rodili dve hčerki, sedaj 10-letna Malia in 7-letna Sasha.
Od leta 1992 naprej je Obama tudi predaval na pravni šoli Univerze Chicago. Kmalu se je začel ukvarjati s politiko in bil leta 1996 prvič izvoljen v senat države Illinois, kar mu je uspelo še dvakrat. Leta 2000 je doživel doslej edini politični poraz na primarnih volitvah demokratov za sedež v zveznem predstavniškem domu. Nato pa je leta 2004 s pomočjo Davida Axleroda, ki je vodil tudi Obamovo kampanjo za predsednika ZDA, uspel na volitvah v zvezni senat.
Tam je bil do odstopa po zmagi na predsedniških volitvah edini temnopolti senator in šele tretji temnopolti senator v zgodovini ZDA, ki je bil na položaj izvoljen. V senatu ga je po uvodnih zapletih zaradi imenovanja s strani obtoženega guvernerja Illinoisa Roda Blagojevicha zamenjal Roland Burris, ki nadaljuje "tradicijo" edinega temnopoltega senatorja.
Demokratski predsedniški kandidat John Kerry je Obami leta 2000 ponudil življenjsko priložnost glavnega govornika na demokratski nacionalni konvenciji v Bostonu. To je dobro izkoristil z govorom proti delitvam v ZDA, po katerem so mu številni politični analitiki začeli napovedovati svetlo politično prihodnost.
V senatu je Obama večinoma glasoval po strankarski liniji, zaradi česar je dobil naziv najliberalnegjšega senatorja, občasno pa je prestopil strankarske bregove in sodeloval z republikanci na področju boja proti orožju za množično uničevanje, veteranskih vprašanj, vprašanj okolja in volilne zakonodaje. Demokratski kolegi so mu po prevzemu večine na volitvah 2006 zaupali vodenje pododbora za evropske zadeve v odboru za mednarodne odnose.
Po le dveh letih kariere v zveznem senatu je Obama februarja lani uradno naznanil, da se bo potegoval za predsednika ZDA. Po zmagi na strankarskih zborovanjih v Iowi je Obama, ki je navduševal s svojo retoriko, začel dolgo pot do demokratske nominacije vse do junija, ko je Clintonova priznala poraz.
V kampanji je Obami v prid govoril argument, da je leta 2002 nasprotoval vojni proti Iraku, ko je Clintonova z večino kolegov v senatu glasovala za vojna pooblastila predsedniku Georgeu Bushu. Vojna v Iraku, zaradi katere je Bush postal eden najmanj priljubljenih predsednikov ZDA, je proti koncu kampanje izgubila ost, ker se je poglobila finančna kriza. V odnosu do krize se je Obama po mnenju Američanov odrezal bolje kot McCain.
Tudi po volitvah se je izkazal s hitrim imenovanjem svojega kabineta, pri čemer se mu je zalomilo le pri guvernerju Nove Mehike Billu Richardsonu, ki je odstopil od kandidature za energetskega ministra zaradi zvezne preiskave v financiranje kampanj. Malce težav je nastopilo tudi pri kandidatu za finančnega ministra Timothyju Geithnerju, katerega potrditev v senatu se je zavlekla zaradi njegove pozabljivosti pri plačevanju davkov.
Obama bo po inavguraciji pred največjo preizkušnjo svojega življenja, ki bo večja od dolge in naporne predsedniške kampanje. Vanj ne bodo uprte le oči ZDA, ampak tudi vsega sveta, ki se je po ameriški zaslugi znašel v obdobju hude finančne in gospodarske krize. Georgeu Bushu je potrebno verjeti na besedo, ko je na zadnji novinarski konferenci dejal, da Obami želi vse najboljše in dodal, da to niso le prazne besede.
