Je prerok svobodnega trga, avtor vplivnih ekonomskih teorij, ki jih danes skušajo izvajati v praksi. Milton Friedman je bil Nobelov nagrajenec za ekonomijo, svetovalec predsednikov in vlad. Njegove lekcije o privatizaciji, o svobodi trga so si k srcu vzeli od ZDA do Kitajske, zato bi lahko rekli, da ni prebivalca planeta, ki se ga njegovo delo ni nekako dotaknilo.
Najboljši sistem
Človeška in politična svoboda nista nikoli obstajali in ne moreta obstajati brez ekonomske svobode, je vztrajal Friedman, ostri kritik vmešavanja vlad in politike v gospodarstvo. Vloga vlade je po njegovem čiščenje in lajšanje poti svobodnemu trgu z njegovo deregulacijo. V gospodarstvu sme država imeti le zelo omejeno vlogo, nujna je fiskalna disciplina vlade. Za Friedmana je svobodni trg najučinkovitejši sistem, kar smo jih odkrili, ki omogoča ljudem, da medsebojno sovraštvo postavijo v kot, plodno sodelujejo in si pomagajo. Zasebne institucije so zanj vselej učinkovitejše od javnih, zato je zagovarjal tudi privatizacijo šolstva. Denar, namenjen šolam, bi šel šolarjem, ki bi si s tem denarjem financirali šolanje v zasebnih šolah – te bi na trgu tekmovale za študente. Ostro je kritiziral socialne države. Namesto vladnih določb, ki naj bi ščitile zapostavljene manjšine ali blažile učinke socialne neenakosti, je prisegal na ekonomsko svobodo, ki bo sčasoma zmanjšala to neenakost. Friedman ni bil tako idealističen, da bi trg imel za popolnoma racionalen in brez napak, a prepričan je bil, da je za spopade z morebitnimi finančnimi in gospodarskimi krizami primernejši od države ali mednarodnih ustanov. Posledično je tudi pozival k ukinitvi Mednarodnega denarnega sklada.
V tridesetih letih dela na Univerzi v Chicagu je utemeljil danes najbrž najvplivnejšo teoretsko šolo v ekonomiji, slavno – ali razvpito, kakor pač nanjo gledate – čikaško šolo. Čikaška šola ni najbolj pravilen izraz – kopica najvplivnejših ekonomistov, ki jih vanjo štejejo, je prišla z drugih ameriških univerz. Nekaj najvidnejših s Harvarda, med njimi tudi Slovencem znani Jeffrey Sachs, harvardski profesor in v zgodnjih devetdesetih svetovalec več državam, ki so se po padcu komunističnih režimov opotekle v kapitalizem. Friedman je že prej zelo vplival na gospodarsko politiko ameriškega predsednika Ronalda Reagana in britanske premierke Margaret Thatcher.
Spopad superekonomistov
Friedmanov pogled na ekonomijo je bil velik odmik od po drugi svetovni vojni prevladujočega keynesijanskega modela. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je britanski ekonomist John Maynard Keynes sprožil revolucijo v dotedanjem razumevanju makroekonomije, nato je naslednjih nekaj desetletij usmerjal ekonomsko politiko držav. Keynes je bil zagovornik državnega ekonomskega intervencionizma. Kapitalizem je po njegovem nestabilen in neučinkovit pri spopadanju s problemi, kot je brezposelnost ali upad potrošnje, ki jih mora reševati država z monetarno in fiskalno politiko – prilagajanjem obrestnih mer, višanjem ali nižanjem davkov, državnimi investicijami in po potrebi tudi finančnimi spodbudami.
Za Friedmana je keynesijanska ekonomija preveč poenostavljena. Posameznikov dohodek vpliva na njegovo potrošnjo, ta pa narekuje gospodarsko rast, je teoretiziral Keynes. Friedman pa je trdil, da je treba pri analizi potrošnje upoštevati posameznikov dolgoročni permanentni dohodek, ne pa trenutnega, in stabilno vedenje potrošnikov skozi daljše obdobje, ne pa začasno, kratkotrajno zvišano ali znižano potrošnjo, odvisno od trenutnih dohodkov. Predvsem je bil kritičen do državnega intervencionizma, ki ga je zagovarjal kot ključnega za rast potrošnje in gospodarstva.
Doktrina šoka
Bil je popolni ekonomist, zanj je bil glavni kriterij svobode ekonomska svoboda, tudi če v državi morda vlada represivni režim. Svobodni trg bo ustvaril svobodno družbo in prinesel blaginjo, je vztrajal. Največji sovražniki svobodnega trga in svobode so poslovneži in njegovi akademski kolegi, ki pristanejo v vladi, je izjavil. Slednji hočejo svobodo zase, svobodo govora, pravico, da pišejo in delajo, kar hočejo. Nočejo pa svobode za druge, še zlasti ne za poslovneže. Ti po drugi strani hočejo svobodo za vse, od vlade pa zahtevajo številne privilegije. Ne privilegijem in ne omejitvam, je oznanjal Friedman.
Kritiki mu očitajo, da so Friedmanove ekonomske teorije, ki so jih nasledniki uveljavljali v praksi, povzročile več škode in gorja kot koristi. Črn madež v Friedmanovi ne prav razburljivi biografiji ostaja sodelovanje s čilskim diktatorjem Avgustom Pinochetom v drugi polovici sedemdesetih let in zgodnjih osemdesetih letih. Friedman in njegovi čilski študenti iz čikaške šole so (pravili so jim »Los Chicago boys«) Pinocheta prepričali, da je privatiziral večino državnega premoženja in državo odprl za tuje investitorje. Čile je postal država, kjer so njegove ekonomske teorije najbolj neposredno izpeljali v praksi.
VEČ V TISKANI IZDAJI