Italija je pred kakim mesecem bila na tem, da si za premierja izbere Slovenca. Neverjetno, a resnično. Znano je sicer, da se v predvolilni mrzlici marsikaj izreče že za samo pest glasov. Ampak ko je levosredinski premierski kandidat nastopil na odru goriškega gledališča Verdi v nedeljo, 15. marca, dobre tri tedne pred volitvami, je bil videti zelo resen in odločen. Pred sabo je imel slovenske in italijanske poslušalce. In slovenski poslušalci so seveda čakali samo na to. Zato so številni izmed njih kar poskočili na stolih, ko je ljudski Walter Veltroni vzel mikrofon v roke in dejal: »V meni teče slovenska kri. Moj ded je bil Slovenec, iz Ljubljane.«
Italija je pred kakim mesecem bila na tem, da si za premierja izbere Slovenca. Neverjetno, a resnično. Znano je sicer, da se v predvolilni mrzlici marsikaj izreče že za samo pest glasov. Ampak ko je levosredinski premierski kandidat nastopil na odru goriškega gledališča Verdi v nedeljo, 15. marca, dobre tri tedne pred volitvami, je bil videti zelo resen in odločen. Pred sabo je imel slovenske in italijanske poslušalce. In slovenski poslušalci so seveda čakali samo na to. Zato so številni izmed njih kar poskočili na stolih, ko je ljudski Walter Veltroni vzel mikrofon v roke in dejal: »V meni teče slovenska kri. Moj ded je bil Slovenec, iz Ljubljane.«Moj ded je bil Slovenec, iz Ljubljane
Slovenski poslušalci so se ob Veltronijevih besedah muzali, saj si je eden od vidnejših italijanskih politikov upal na glas povedati, da so njegovi predniki iz sosednje Slovenije. Tega si večkrat v javnosti ne upajo priznati niti nekateri Slovenci. Pričakovano Veltronijevo izjavo pa je treba le umestiti v kontekst predvolilne bitke. Gorica in Trst sta oazi, kjer si levosredinski italijanski politiki na lokalni in državni ravni že več kot 50 let nabirajo volilne točke tudi med slovenskim prebivalstvom. Veltronijeva družinska zgodba v širši javnosti ni kdovekako poznana, v deževnem predvolilnem goriškem popoldnevu pa jo je letošnji levosredinski premierski kandidat rad ponovil.
Veltronijev poseg je tekel nekako tako: »Moj ded je bil Slovenec iz Ljubljane. Ime mu je bilo Ciril Kotnik. V Rim je prišel kot diplomat. Med vojno je pomagal rimskim Judom in antifašistom. Aretirali so ga v strašnih dneh nacistične okupacije Rima in ga zaprli v gestapovski zapor v ulici Tasso. Njegovo ženo so zaprli v sosednjo celico, tako da bi bila priča njegovega trpljenja. Bil je postaven možakar, a se od nasilja ni več pobral. Umrl je nekaj let kasneje. Nisem ga poznal, veliko pa sem o njem slišal pripovedovati. Polovica me je torej Slovenca ...« Ciril Kotnik je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in bil leta 1912, med balkanskimi vojnami, vpoklican v vojsko. Za njegovo vojaško kariero je prejel KaraÄ‘orÄ‘evo zvezdo. Po prvi svetovni vojni ga je kraljevina SHS poslala na ambasado v Rim. Tam se je ustalil. Po nacifašistični okupaciji in razpadu kraljevine Jugoslavije, je bil obsojen na hišni pripor v Rimu. Kljub temu ga je jugoslovanska vlada v izgnanstvu konec leta 1941 imenovala za ambasadorja pri Svetem sedežu. Kotnik je takrat vzdrževal stike z vlado v izgnanstvu v Londonu ter z generalom Dražo Mihajlovićem, popolnoma pa se je oddaljil od Tita. V ta čas spada dogajanje, ki ga je nečak Walter omenjal na predvolilnem srečanju v Gorici. Pomagal je številnim antifašistom in rimskim Judom na begu pred nacifašistično represijo. Oficirji Gestapa so ga aretirali oktobra 1943 in ga mučili. Zaradi poškodb, ki jih je takrat dobil, je Ciril Kotnik umrl le nekaj let po vojni, junija 1948.
VEČ V TISKANI IZDAJI