To je za zdaj najbolj očitna posledica ameriško-izraelske vojne z Iranom in tudi najmočnejši razlog, zakaj bi ameriški predsednik Donald Trump lahko hitro končal konflikt, meni politolog Bogomil Ferfila.

Strokovnjak za mednarodne odnose, ki je v preteklosti tudi potoval po Iranu in okoliških državah, sicer noče napovedati, kdaj se bo vojna končala. Donald Trump daje enkrat izjave, da se bo vojna nadaljevala še dolgo, še več mesecev, drugič daje kratkoročne izjave o skorajšnjem koncu, kar ni čisto logično, izpostavlja Ferfila.

Dodaja, da so slednje izjave namenjene pomirjanju trgov in umiritvi nestabilnosti v gospodarstvu, saj želi Trump ustvariti vtis, da ima stvari pod nadzorom, hkrati pa tudi pritiska na Iran.

Uničenje iz zraka

Še ob koncu minulega tedna ni bilo mogoče reči, da se razmere umirjajo. A Ferfila vseeno opozarja, da je intenzivnost iranskih napadov vidno upadla, na cilje v Perzijskem zalivu in v Izraelu izstreljuje vse manj dronov in raket. Vprašanje je po njegovem, v kakšnem stanju je iranski arzenal.

Iran namreč velik del svojega orožja hrani v podzemnih skladiščih, kjer bi lahko imeli še nekaj tisoč izstrelkov. Američani imajo bombe, namenjene uničevanju podzemnih bunkerjev, a ni jasno, kako učinkovite so bile te bombe pri napadih na cilje v Iranu.

»To so specialne bombe, ki gredo 60 metrov pod zemljo, pa mislim, da še okoli 18 metrov skozi želozobetonsko konstrukcijo, toda možno je, da so ta iranska skladišča še globlja od 60 metrov,« ugiba Ferfila. Druga možnost je tudi, da je Američanom preprosto začelo zmanjkovati teh bomb.

Gre namreč za zelo posebno in drago orožje, pravi. Američani in Izraelci seveda spremljajo, od kod Iran izstreljuje rakete, in nato napadajo skladišča, in ena od možnosti za upad intenzivnosti je tudi, da iranske oborožene sile nasprotniku nočejo razkriti prevelikega števila tarč.

Profimedia

Ferfila v trenutno nadvse aktualni Hormuški ožini izpostavi otok Kešm, ki je ključna iranska utrdba v vojni z Ameriko in Izraelom. Otok je namreč prepreden s podzemnimi tuneli in bunkerji, ki so prava »raketna mesta«, polna izstrelkov, s katerimi Iran ogroža ladijski promet skozi ožino.

Američani iranske obrambe na otoku ne morejo uničiti zgolj z bombardiranjem iz zraka – da bi Kešm popolnoma izločili iz igre, bi bila potrebna fizična zasedba otoka, čemur pa v Washingtonu niso naklonjeni. Tudi zato je Trump skušal prepričati zaveznike v Natu, naj s svojimi ladjami pomagajo varovati promet v ožini.

Lahko pričakujemo, da bodo škornji ameriških vojakov teptali iranski prah? »Mislim, da Američani tega ne bodo storili,« pravi Ferfila, vendar ne izključuje posredovanja ameriških posebnih enot, podobno kot v Venezueli.

Če so tam zajeli venezuelskega predsednika Nicolasa Madura, pa bi lahko v Iranu poskušali zaseči iranski obogateni uran, za katerega se predvideva, da zdaj leži pod ruševinami zbombardiranih iranskih jedrskih objektov.

Kurdi ne bodo šli spet na led

Bolj kot posredovanje ameriških kopenskih sil se mu zdi verjetno, da bi se v spopad na tleh vpletla kaka druga sila. Američani skušajo prepričati iraške Kurde, naj napadejo Iran, pravi Ferfila.

V nekaj podobnega so jih že uspešno prepričali v vojni z Islamsko državo v Iraku in Siriji, kjer so ZDA delovale predvsem iz zraka, na terenu pa so se borile in umirale kurdske pešmerge.

V zameno za njihovo pomoč in žrtve so Američani Kurdom obljubljali pomoč pri vzpostavitvi neodvisnega Kurdistana, a očitno s figo v žepu, saj so nato pokleknili pred Turčijo, Irakom in Iranom.

»Kurdi so v tistem spopadu izgubili okoli dva tisoč borcev, imeli so na desettisoče ranjenih, zato ne vem, kako bi lahko ZDA znova 'nategnile' iraške Kurde, da bi šli spet v vojno,« pravi Ferfila, ob tem pa opozarja, da je Iran kar sam začel bombardirati Kurde v Iraku – tudi zato, ker iranski Kurdi, ki so našli zavetje v Iraku, z iraškega ozemlja tolčejo po Iranu.

Koliko je sploh realen neodvisen Kurdistan? Turki nimajo štetja prebivalstva ravno zaradi Kurdov, razlaga Ferfila. »Ker nočejo razkriti podatka, koliko je v Turčiji Kurdov. Po eni različici jih je v Turčiji 10 odstotkov, po drugi 20, po tretji celo 30 odstotkov.«

Tudi med turškimi izseljenci v Evropi je ogromno Kurdov, ki se najbolj izseljujejo, še pove Ferfila. »Seveda je jasno, zakaj, zato, ker jih doma zatirajo. Mislim, da imajo nesrečo, kajti Turki jim ne bodo dali avtonomije, Iranci jim ne bodo dali avtonomije, edino v Iraku imajo razmeroma ugodno pozicijo. Ljudje tega ne vedo, a po iraški ustavi je obvezno, da je predsednik države Kurd, predsednik vlade pa je Iračan.«

Vojna zaradi Netanjahuja

Slišati je poročila, da naj bi bil ajatola Modžtaba Hamenej v Moskvi, ne v Teheranu. Možno, pravi Ferfila, ker naj bi bil Hamenej ranjen in Rusi so močni podporniki Irana. Bombardiranje gotovo ne bo zrušilo režima, je prepričan politolog, ki tudi ne verjame ameriško-izraelskim argumentom, da so Iranu preprečili razvoj jedrskega orožja.

»To je bolj ali manj iz trte izvito, a treba je vedeti, da so Američani Iran napadli zaradi Izraela. Ključno je bilo sodelovanje z Netanjahujem, ki ga je Trump z napadi podprl, saj je jasno, da Iran ni neposredna grožnja ZDA, je pa seveda grožnja Izraelu.«

Seveda je zdaj Iran grožnja svetovnemu gospodarstvu, saj je zaradi vojne in iranskih napadov motena dobava nafte iz Perzijskega zaliva. Ti napadi so hud pritisk in finančni strošek za Združene države, saj so zalivske države tesne ameriške zaveznice, Američani pa imajo v njih tudi svoja oporišča.

»Spominjam se, ko sem se vozil po Bahrajnu in strmel: polovica Bahrajna je ameriška baza. Tudi v Katarju in Savdski Arabiji imajo oporišča, sicer manjša od bahrajnskega, a še vedno velika.

In zdaj se je pokazalo, da Američani ne morejo zaščititi niti svojih najtesnejših zaveznikov. Iranci to dobro vedo, zato tolčejo po zalivskih državah, zato so napadli tudi oporišče na Cipru, stroški vojne pa zaradi tega še rastejo.«

Profimedia

Zanimivo bo zdaj, ko so Nemčija, Francija in tudi druge države, v glavnem bolj ali manj tiho, odbile sodelovanje v spopadu za Hormuško ožino, meni Ferfila. »Trump je zelo skeptičen do Nata in morda bo rekel, vi nam niste pomagali, zakaj bi mi potem sploh sodelovali v Natu.«

Res je sicer, da aktualna ameriška vojna ni obrambna in zaveznice niso obvezane pomagati. »Za nameček Amerika nima dosti prijateljev, zdaj pa ji grozi, da bo izgubila še zahodno Evropo, česar se ZDA bojijo, saj bi lahko to odprlo vrata Rusiji. Kar je tudi dosti bolj logično, ker če gledamo komplementarnost gospodarstev, je Rusija tista, ki bi Evropo morala zanimati, tako glede energetike in glede svojega trga,« meni Ferfila.

»Če nekoga bombardiraš, ti ljudje ne bodo na tvoji strani«

Postavlja se vprašanje, kakšna je bila sploh ameriška strategija za vstop v vojno. V Washingtonu so menda pričakovali, da bo prišlo do vstaje v Iranu in da bo iransko ljudstvo zrušilo teokratski režim, a Ferfila celo misli, da lahko ameriško bombardiranje povzroči nasprotni učinek. »Če nekoga bombardiraš, ti ljudje ne bodo na tvoji strani. Ko je država napadena, se ljudje navadno strnejo.«

Opozarja, da je Iran med muslimanskimi državami v regiji nekaj posebnega. Je kljub vsemu urejena država z izobraženim prebivalstvom, zadnji upor in protesti proti režimu pa so bili predvsem ekonomske in ne politične narave.

Iran namreč pesti visoka, kar 70-odstotna inflacija, dodati je treba še velik padec vrednosti valute in država je na robu gospodarskega kolapsa, svari Ferfila. »Če oblastem uspe ustaviti padanje življenjske ravni, bi to deloma ustavilo tudi proteste.« Nazadnje ga je sicer zelo presenetilo, ko je videl demonstracije v mestu Kum, ki sicer velja za trdno teokratsko jedro Irana.

»Se pravi, celoten Iran se je dvignil.« Spet poudari, da je šlo za ekonomske proteste in da so Iranci po večini še vedno dokaj verni muslimani.

Izpostavi še, da je novega ajatolo Hameneja postavila iranska revolucionarna garda, ki ga je predlagala na ta položaj, ne pa kleriki, ki naj bi nominalno imeli največji vpliv v državi. Teokratsko elito naj bi z vrha zdaj izrinila garda, ki je v določeni meri že prevzela oblast iz rok teokratov, in v Iranu imamo pravzaprav s strani vojske vodeno državo.

»To je lahko neka alternativa režimu,« razmišlja Ferfila in nadaljuje: »Treba je vedeti, da so na pogajanjih v Ženevi Iranci Američanom v bistvu ponudili sodelovanje in možnost vstopa ameriških podjetij, po vzoru Venezuele. Ampak Trump za zdaj ni za to in mislim, da je tu spet zadaj Netanjahu.

Skozi vso zgodovino je videti, da so Iranci večkrat skušali sodelovati z Ameriko. Imeli smo že tisti sporazum, ki ga je sklenil Obama, a ga je nato Trump razdrl predvsem zaradi tega, ker ni maral Obame, in ne toliko zaradi tega, ker ne bi maral Irancev. Ti ZDA zdaj spet ponujajo vstop ameriškega kapitala, ameriških korporacij v Iran, vendar se Trump noče pogajati, ker je Izraelu v interesu, da Iran sesuje do konca.«

Strah pred razpadom

Najslabši scenarij razpleta sedanje krize je po mnenju Ferfile razpad Irana. Perzijci so v Iranu namreč daleč od prepričljive večine in v Iranu je ogromno manjšin. Veliko je denimo turških etničnih skupin, največja pa so Azerbajdžanci, ki so celo druga največja etnija v državi. Da ne omenjamo Kurdov.

»Nekateri Trumpu svetujejo, naj začne sodelovati z etničnimi manjšinami, a to je za Iran verjetno najslabša opcija, morda še slabša, kot če ga vodi iranska revolucionarna garda, saj bi takoj prišlo do vmešavanja Iraka, Azerbajdžana, Turčije, vpletli bi se tudi Rusija in Kitajska.«

Ferfila spomni, da Kitajska dobršen delež nafte dobiva iz Irana in da se najdejo tudi razlage, da je prav to razlog za ameriško posredovanje, saj naj bi to upočasnilo kitajsko gospodarstvo. Sam tej teoriji ne verjame, saj Kitajci nafto dobivajo tudi od drugod in bodo lahko nadomestili izpad dobav iz Irana.

Za povrh Ferfila opaža, da je Trump še vedno previden, ko gre za izzivanje Kitajske. »Pred pol leta sem bil na Jamajki, kjer Kitajci delajo ogromen terminal za svoj prodor v Južno Ameriko. Morda bi bilo boljše za Trumpa, da bi se tu kaj dogovoril.« Ob tem se dotakne še aktualne kubanske krize, ki so jo z energetsko blokado otoške države izzvale ZDA. ž

»Trump je sicer rekel, da bo Kuba padla, in oni so zdaj dejansko v hudih škripcih, saj ne dobijo več nafte, ljudje protestirajo.« Bi lahko bila Kuba njegov naslednji cilj? »Če je Trump lahko našel izgovor za posredovanje v Venezueli in v Iranu, ga lahko najde tudi za Kubo, a ne za kopensko posredovanje. ZDA bi se iz take vojne težko izvlekle.« In kako se bodo izvlekle iz aktualne vojne? »Trump lahko reče, uničili smo vse zemeljske cilje, zmagali smo, gremo ven.«

Bo vojne konec pred poletjem?

Slovence ta teden glede vojne v Iranu najbolj zanima, koliko se bo podražilo gorivo. »Vse države imajo približno za tri ali štiri mesece rezerv, toliko časa še ne bo panike. Zdaj smo v marcu, do junija bi torej še morali imeti nafto. Gotovo bodo pritiski, da se do takrat zadeva konča, in Trump ima s tem, ko ves čas govori, da se bo vojna hitro nehala, vselej možnost, da razglasi, da je uničil vse cilje v Iranu.«

Primož Lavre

Ena od teorij ozadja vojne pravi, da je načrt Izraela vsakih nekaj let udariti po Iranu in tako omejevati njegovo vojaško moč in grožnjo Izraelu. Za to seveda potrebujejo ameriške zaveznike, kjer pa nimajo zagotovila, da bo v Beli hiši predsednik, ki bo podprl Izrael.

Ferfila spomni, da je imela judovska država v preteklosti strategijo, da se da živeti z Gazo, s Hezbolahom v Libanonu in z Iranom. Po sedanjih napadih je očitno, da je Izrael to strategijo opustil.

Ferfila meni, da se bo zaradi rastočih cen nafte vojna morala končati do poletja, za povrh niso zanemarljivi niti stroški vojne za ZDA.

Napadi na Iran in obramba zaveznic jih trenutno staneta milijardo dolarjev na dan in vprašanje je, koliko imajo še streliva, izstrelkov in dronov, da vojno nadaljujejo. Spomni, da so v štirih dneh pokurili celoletno proizvodnjo izstrelkov protizračne obrambe.

V Združenih državah obstaja tudi precejšen strah pred iranskimi povračilnimi ukrepi, zlasti terorističnimi napadi, a za obrambo pred Iranom imajo Američani še eno karto v rokavu, opozori Ferfila. Na otoku Harg, ki je srce iranskega izvoza nafte, so ZDA uničile le vojaške objekte, naftno infrastrukturo pa so pustile pri miru. »Če jo zbombardirajo, je konec z iranskim izvozom nafte.«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.